Ker Svetlana Slapšak kandidira na listi Levice na prihajajočih državnozborskih volitvah, je njena kolumna v časopisu Večer ob petkih do nadaljnjega zamrznjena. Glede na to, da dr. Slapšak nadaljuje s pisanjem, v dogovoru z avtorico objavljamo njeno najnovejšo nesojeno kolumno.
Zdaj nam je vse jasno: zagovorniki in podporniki neo-totalitarizma na čelu z Gorenakom bi po Sloveniji posejali kazenska/delovna taborišča za “parazite” iz kulture in nevladnih organizacij, pa iz humanistike in še kakšne druge akademske discipline ter za neuravnotežene novinarje, pol Ljubljane v vsakem primeru. Zastrašujočo sliko dopolnjujejo gospodarstveniki, ki se v volilnih kampanjah v Evropi NIKOLI ne pojavljajo, saj tam res nimajo kaj početi. Zakaj je tako, nam je v komentarju po predvolilnem soočenju na Pop TV, ki ga je vodila Petra Krečmar, lepo prikazal Joc Pečečnik, ki je je povedal, da mu je vseeno, kdo bo zmagal na volitvah. To je pošteno in resnično – poslovnežem je vseeno, kdo bo vladal, sodelovali bodo z vsemi in izsiljevali/izrabljali bodo vsakogar. Ne bodo jih motila ne kazenska taborišča ne revščina ali karkoli drugega kar najeda socialno državo in človekove pravice, samo da bo business as usual. To smo že videli v novejši zgodovini. No, na srečo obstajajo tudi drugačni poslovneži. Nato je Pečečnik še šaljivo vprašal, kaj pomeni beseda “tajkun”, on da je ne razume. Svojo udeležbo v pogovoru je kronal z vprašanjem, kdo sploh potrebuje socialna stanovanja, ki so zanič, ko pa bi morala obstajati konkurenca, in bi si vsi morali želeti več! Le tako naprej, vsi v napad, denuncirajmo, preprečujmo, spopletajmo druge, to je prava stvar – kdor noče ali ne zna, in še posebej, kdor nima in ne zmore, naj pogine!
Po tem ni več prostora za gnus, ne jezo, ne obup. Ostaja le odločenost, da tega nikakor in nikoli ne dovolimo. Z vprašalnikom Glasu ljudstva pred sabo, brez nepotrebnih dvomov in dilem, z natančnim načrtom, prilagodljivimi vizijami in z jasnim pregledom, katera stranka nam ustreza, si lahko privoščimo dan ali dva mirnega razmišljanja, ocenjevanja, samokritičnosti in končno zaupanja, da so vsake volitve priložnost: dosegli bomo, kar hočemo, in ne bomo dovolili, česar nočemo.
Kako sem lahko tako prepričana? Obstaja meja, izmerljiva in določljiva, onkraj katere krivice, neumnosti, hinavščine, zlobe in zločina ni potrebno dokazovati. Onkraj te meje ni več smiselno zapravljati razumnih presoj in nadaljevati debate, od tam naprej deluje samo suhoparna črka zakona in iz njega izhajajoča dejanja. Popolnoma nesmiselno je denimo navajati argumente proti kazenskim/delovnim taboriščem ali kritizirati poslovneže, ki tako nimajo nobene zveze s politično mislijo.
V veliki meri smo že onkraj, saj nismo in nikoli ne bomo pozabili omejevanja človekovih pravic in zatiranja razuma. V prihodnjiku res ni priporočljivo govoriti, razen ko gre za načela.
Prav zdaj, ko se zdi, da nam čas uhaja iz rok in izpod nog, je trenutek za ovohavanje rožic. Upočasnitev, medtem ko svet hiti, morda v svojo pogubo, nam lahko pomaga, da zaznamo nevidno oviro in v zadnjem trenutku preprečimo usodno napako. Predstavljajte si ministra za kulturo, ki bo kot svoje prvo srečanje sklical sestanek s tistimi, ki niso prejeli sredstev od prejšnjega ministrstva, čeprav javnost zelo ceni njihovo delo; predstavljajte si, da se ministrstvo za notranje zadeve takoj opraviči svojim žrtvam za represijo; predstavljajte si ministrstvo za finance, ki ne zavaja; predstavljajte si ministrstvo za zunanje zadeve, ki ne laže; predstavljajte si, da ministrstvo za šolstvo zahteva uvedbo najnovejših velikih znanstvenih odkritij v programe, krepitev humanistike in usposabljanje za argumentacijo in debato; predstavljajte si obrambno ministrstvo, ki izvaja absolutno varčevanje, dokler se ne izkorenini revščina, itd. Poglobitev vase pomeni vzlet vseh drznih, radikalnih in norih idej, nato pa neusmiljeno kritiko istih. Zen vključuje tornado v možganih.
Svet po volitvah ne bo bistveno drugačen. Če zmaga opcija, ki želi ohraniti in povečati človečnost družbe, bo delo zaradi nakopičenih problemov, ki jih je naplavila desna koalicija, izjemno težavno: pomislite le, koliko truda bo potrebno, da se razkadi megla laži in manipulacij – in to je lažji del v primerjavi s stanjem financ, delovne zakonodaje, plačilnega sistema in vsega, kar je najedlo predpogoje za obstoj socialne države. Če ta druga, naša opcija izgubi, bodo naši cilji še težji, a enostavnejši in nič ne zagotavlja stabilnosti ali dolgoživosti desne vlade.
Poleg ovohavanja rožic in nabiranja užitnih divjih rastlin je pomemben pogoj za uspešen predvolilni zen tudi glasba. Zadnja sezonska regratova solata, vonj hijacinte na odprtem oknu, najljubša glasba. In ko se sonce usmeri proti zahodu, gremo na ulico. Pred parlamentom v Ljubljani bo velik koncert, ki bo v nas vzbudil občutek intimne povezanosti z vladanjem v skupno dobro. In potem bo čas za vrhunec zena, nedvomno drugačen od tistega izvirnega, a v domačih pogojih nič manj učinkovit: ples. Osvobodimo telo, uporabimo analogno magijo, usmerimo ritem tja, kjer je res potreben. Zelo smiselno je pokazati, da pesem ne sme biti prepovedana, da se lahko pleše tudi na ustavo in končno, da nihče ne more ustaviti pomladi.
