Svetlana Slapšak: Invazija moronov

Ker Svetlana Slapšak kandidira na listi Levice na prihajajočih državnozborskih volitvah, je njena kolumna v časopisu Večer ob petkih do nadaljnjega zamrznjena. Glede na to, da dr. Slapšak nadaljuje s pisanjem, v dogovoru z avtorico objavljamo njeno najnovejšo nesojeno kolumno.

Najbolj nor dogodek tedna je bila izpoved Bojana Požarja, kako njegova soproga balerina, članica žirije za Prešernove nagrade, ki v prostem času žirira telesne linije žensk v javnosti, toži da predlogi za nagrade baletnim ustvarjalcem prihajajo samo z leve, nato pa izpad lika v lovski obleki, ki v prostem času lovi ženske naglavne tančice in po toplicah tudi burkinije. Neomenjanje imen je tu znak spoštovanja do bralcev. Kar se balerine tiče bi bila že sekunda nadaljnje pozornosti izguba časa. Glede lovca pa, on svojo obtožbo utemeljuje z lastnim posegom v človekove pravice žrtve: kot državni sekretar za varnost in obrambo države pred humanitarkami, ki si pokrivajo glavo malce drugače kot slovenske babice, je osebno denunciral in prikritemu opazovanju izpostavil žensko, ki jo zdaj napada in svoje dejanje zagovarja s svojo poprejšnjo obtožbo! Nobena šala o policistih ne doseže te stopnje neumnosti – predvsem pa te šale niso zlobne. Lovec je. Joj, kako lepo in normalno bi bilo, da žrtev zdaj postane poslanka, prva s pokrito glavo in redek primer, ki je v parlament prišel s svojim državljanskim angažmajem, ne s strankarskim spogledovanjem; od nje bi vsekakor pričakovali, da vsak rasistični transparent raztrga, čim ga opazi! V tem primeru že zamišljanje take možne normalnosti omogoča umiritev čustev, upanje in celo gotovost, da se bo nekaj od tega zagotovo uresničilo.

Kakšno podcenjevanje situacije! Sledilo je še nekaj medijskih soočenj, na enem smo doživeli celo kompetenten pogovor (Golob – Mesec). Potem pa je prišel vrhunec, natančna vizija naše prihodnosti, ko vizija znori, zavije v jarek in tam obleži s kolesi v zraku. Na javni televiziji je namreč bilo še eno soočenje (v četrtek), ki ga je vodil Jabba The Hutt Pirkovič, z osupljivimi nastopi Ernesta Petriča, ki že tu in povsem brez zadržkov igra predsednika republike, poldigitalnega Andrijaniča in vedno pripravljenega kapoja Gorenaka. JTH Pirkovič ni zmogel razumeti, zakaj se nekdo ne bi strinjal, če mu voditelj ne da besede in ga ves čas prekinja, Petrič je pokazal vseh petdeset odtenkov podlosti in sprenevedanja, Andrijanič je sicer patetičen začetnik, a na pravi poti: po njunem nastopu bi bilo treba besedo “skupaj” prepovedati, zaradi verbalne sodomije. Gorenak pa je ponovil sliko, ki na Nova24 TV (s katero sicer nima nobene zveze) kroži že nekaj let – o delovnem taborišču na Kozjanskem, kjer parazitski umetniki in drugi kulturni delavci kot zasluženo kazen pobirajo solato, okopavajo krompir in molzejo krave. Toda po nastopu JTH Pirkoviča, ki je z nekajminutnim zamikom najprej zahteval verbalni linč Masleše (ki ni bil prisoten) in nato zahteval, da se ne izvaja verbalni linč nad neonacistom (ker ni bil prisoten) enostavno zmanjka besed, s katerimi bi lahko opisali njegovo nekompetentnost in pristranskost. Tisti, ki so ob tem samo zgroženi, nimajo več pravice do te lagodne poze. JTH Pirkoviča je treba skupaj s foteljem, na katerem sedi, odnesti iz RTV in ga pustiti nekje pri smetnjakih, če se ne da ugotoviti, v katero kategorijo odpadkov sodi. RTV je doživela doslej največjo sramoto, ki je ni več mogoče z ničemer prikriti. Vrhovnega sodnika je bilo treba (ponovno) javno sramotiti, ker tako želi vodja, in iz istega razloga je bilo treba javno zaščititi neonacista, nasilneža in kriminalca. Vsaj vemo, kaj ima voditelj najraje in kaj ministra za kulturo sploh ne moti. Invazija moronov je tu, za vogalom, sploh se ne skrivajo več. Upali smo, da nimajo več kaj izgubiti, oni pa še vedno mislijo, da morajo vse dobiti.
No, zdaj je pa res dovolj! Javne grožnje s taborišči za svobodomiselne in »nekoristne«, skrajna nesramnost voditelja, pokvarjenost ugledneža, ki služi kateremu koli režimu, mimo tega pa res ne smemo kar tako. Ne, v tem ne bomo živeli niti za minuto, sploh pa ne »skupaj«!
Upam, da mi bo soočenje opozicijskih strank na Trgu republike s koncertom v petek (jutri) prineslo vsaj delno očiščenje in mi dalo toliko moči, da preživim še teh deset dni do volitev – verjamem pač v pravila, v zahtevano postopanje po dogovorjenih procedurah, še vedno sem državljanka. Tudi za ceno doživljenjskega pobiranja solate in molže krav na Kozjanskem pod budnim očesom kapoja Gorenaka.
Ko tako globoko vdihnete, se sprehodite skozi pomladno Ljubljano in pomežiknete toplemu soncu, je morda ključno vprašanje, kaj je tisto, kar omogoča tako invazijo moronov. In odgovor je preprost: številke. Zberimo v enem tednu afero o financiranju Domovine, afero Matozovih uspehov v poslovnem svetu, upravi in sodni praksi, afero molka stranke Povežimo Slovenijo o podvigih ministra Počivalška: vseh teh afer ne more povzeti in razčleniti nobena opozicija, noben medij jih ne more tako hitro raziskati, nobeno sodstvo jih ne more tako hitro procesirati, tudi če bi vsi medsebojno sodelovali in dosledno opravljali vse svoje naloge. Nihče, niti posamezno niti v skupini, nima toliko realnega časa, še manj administrativnih kapacitet, zaposlenih kadrov v javnih in drugih institucijah, da bi preprečil vsaj del afer, ki jih moroni proizvajajo non-stop in z nedosegljivim ritmom. Invazija moronov je zaradi morebitnega poraza na volitvah še bolj motivirana, osredotočena in…obupana. To so predpogoji za nepremagljivost.
Obup žrtev iz opozicije v primerjavi s tem preprosto ni dovolj močan. Zakaj bi torej šli na veliko opozicijsko soočenje in na koncert, pomežiknili soncu in ne izgubili še zadnjega kančka upanja? Ker nas zgodovina uči, da številke ne zmagajo vedno.

Pravzaprav je zmagovita lahko že majhna sprememba pomena. Če bi volitve služile boljšemu podučevanju državljanov, kako uskladiti ustavna načela, zakone, predpise, pravila ravnanja, okvire javnega izražanja, etične standarde in humanost, bi bil to izjemen dosežek. Ob nekaj izboljšavah in dobrem poznavanju vsaj nekaterih od omenjenih državljanskih norm ne bi bilo nepredstavljivo, da gremo, če je treba, res na Kozjansko, da nabiramo solato in molzemo krave za skupno dobro – a prostovoljno. Zato je na vprašanje, kaj je treba narediti, le en odgovor – vse, kar je v skladu s državljanskimi normami, pred tem pa seveda spoznavanje državljanskih norm. Moroni so že zgodaj spoznali, da je vsaka korist – korist v njihovo korist. Ostali smo lahko zadovoljni s poznim spoznanjem, da so državljanske norme človeške norme. Ob tej majhni spremembi pomena potrebujemo le še več glasbe in plesa!

Deli.