Ker Svetlana Slapšak kandidira na listi Levice na prihajajočih volitvah, je njena kolumna v časopisu Večer ob petkih do nadaljnjega zamrznjena. Glede na to, da dr. Slapšak nadaljuje s pisanjem, v dogovoru z avtorico objavljamo njeno najnovejšo kolumno o pomenu pravice do evtanazije.
Moja prijateljica Dubravka Ugrešić, svetovna pisateljica je po dogovoru s svojo zdravnico izbrala evtanazijo in odšla 17. marca 2023, deset dni pred svojim rojstnim dnevom. Rojena je bila 27. marca 1949. Imela je nizozemsko državljanstvo in s tem pravico do brezplačne zdravniške pomoči pri evtanaziji. Pred tem je dolgo neznosno trpela zaradi neozdravljivega raka, med drugim je oslepela. Prijateljevali sva skoraj štirideset let.
Rada bi imela to pravico tudi zase in za mnoge druge, za katere vem, da razmišljajo enako. Argumenti za uzakonitev in regulacijo so mnogi. Prvo, da za evtanazijo kot rešitev za neznosno stanje telesa in uma ni alternative, onemogoča pa jo cel niz prepovedi, omejitev in arbitrarnih interpretacij, pomislekov, zablod, verskih predsodkov in vraževerij. Nekaj protiargumentov zveni skoraj razumno, denimo poudarjanje vloge paliativne medicine in institucije hospica. Paliativna medicina je nedvomno koristna pri zmanjševanju muk in bolečin v terminalni fazi bolezni; v praksi pa se prav v paliativni negi pogosto izvaja prikrita evtanazija, ne nujno z vedenjem pacienta in z njegovo privolitvijo, temveč po presoji zdravnika in družinskih članov. Ali ni bolje, da se pacient sam odloča, pri polni zavesti in v soglasju z zdravnikom in sorodniki oz. najbližjimi? Zdravniki se javno izrekajo, da ne želijo prevzemati odgovornosti: a koliko jih je že izvedlo takšno prikrito evtanazijo – samo z eno povečano ali odtegnjeno dozo nekega zdravila? Paliativna medicina bi, tako kot evtanazija, morala biti izbor in odločitev samega pacienta, če je pri polni zavesti in sposoben presoje, in zdravnikov, če ni in zanj še obstaja kanček upanja. A paliativna medicina nikakor ne rešuje vprašanj, zaradi katerih je odprta tema evtanazije.
Hospic, kot ga poznamo pri nas, je tega zmožen v še manjši meri. Prvi problem je, da je namenjen premožnim. Drugi, da je zadnje lovišče duš za cerkvene kadre, kar je nesprejemljivo že na ravni stila, da ne govorimo o možnem nadlegovanju nemočnih. In tretji, da hospic je in bržkone vedno bo komercialna storitev, nedosegljiva za trpeče iz nižjih in najnižjih slojev, za tiste, ki nimajo nikogar in za tiste, ki so izpadli iz sistema zdravstva. Namesto da hospic išče prav takšne, brezupno bolne in umirajoče in jim pomaga, zahteva zapleten administrativen postopek sprejema. V tem smislu je asocialen, brez globinskega sočutja in praktično namenjen samo tistim, ki lahko svojcem in sebi privoščijo udoben prenos skrbi na drugega in so pripravljeni plačati za te usluge. Evtanazija je, skupaj z bolnišnično paliativno oskrbo popolno nasprotje ponudbe in prakse hospica.
O zadregah nekaterih zdravnikov glede evtanazije naj odločajo zakonodajalci, po široki javni razpravi in primerjalnih raziskavah. Primeri držav, ki že imajo evtanazijo na seznamu brezplačne zdravstvene zaščite kažejo, da zlorab praktično ni. Slovenski primer z dodatnim zavarovanjem za hitro in dodatno ponudbo bi bilo treba končno popolnoma ukiniti: sama sem doživela, da mi je zdravstvo odreklo zamenjavo kolka, ker takrat nisem mogla plačati dodatnega zavarovanja… Zakonodajalec bi zakon o evtanaziji moral pripraviti zelo natančno in tenkočutno. Če vdova ali vdovec v visoki starosti želi oditi po smrti partnerja, je treba imeti možnost evtanazije, če se le zdravniki strinjajo o razumski moči in družbenem ter družinskem stanju prosilca. Enako bi moralo veljati za starejši par, ki želi oditi skupaj.
Kot klasično filologijo me najbolj moti, ko se nasprotniki tako splava kot evtanazije sklicujejo na Hipokrata in njegovo prisego. V tekstih, pripisanih Hipokratu je tudi nasvet, kako izpeljati splav na naraven način; evtanazije niti ne omenja in trik tistih, ki zlorabljajo Hipokrata je enostaven: gre za mešanje konkretnih in simbolnih dejanj in za nespoštovanje zgodovinskih kontekstov. In končno, gre za falsificiranje osnovnega namena medicine, kot ga je zapisal Hipokrat – da mora zdravnik vedno misliti kritično, raziskovati, spreminjati in nadgrajevati medicino.
Argumenti nasprotnikov evtanazije so tako prosojno politični, da se skoraj nima smisla ukvarjati denimo z urbanimi miti o kraji organov, o agendah prijateljev migrantov in vsega tujega in o ”kulturi smrti”. Gre praviloma za agresivne aktiviste zoper splav, etnično mešanje in multikulturnost, za očitne povezave s trenutnimi agendami strank in za meglene finančne transakcije. Evtanazija je nova tema, ki se grobo umešča v že obstoječe fantazijske okvirje.
Evtanazija ni politično vprašanje, ponuja pa še eno možnost za svobodno, informirano, etično, umirjeno in varno odločanje.
