24. aprila 1920 se je na Zaloški cesti v Ljubljani zbralo tri tisoč delavcev in njihovih družin, ki so manifestirali za delavske pravice v znak solidarnosti s stavkajočimi železničarji. Zaustavili so jih oboroženi žandarji in policisti. Pod streli je padlo trinajst demonstrantov, med njimi tudi ženske in otroci, najmanj trideset pa je bilo ranjenih.
Dogodek na Zaloški cesti je pomenil vrhunec v ostrih razrednih bojih, ki so takrat potekali na Slovenskem in v celotni Kraljevini Jugoslaviji. Ozadje je bil težaven proces oblikovanja nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so ga zaznamovali nedokončana agrarna reforma, nerazrešena nacionalna vprašanja ter splošen težak gospodarski položaj po prvi svetovni vojni. Delavske stavke so bile pogoste in v začetku leta 1920 je najbolj zavrelo med železničarji. Oblast je takrat odpovedala kolektivno pogodbo, kar je za železničarje pomenilo veliko neplačanih nadur, slabše delovne pogoje in predvsem nižje mezde. Še posebej so bili zrevoltirani slovenski železničarji, saj jim nova oblast ni hotela priznati socialnih pravic, ki so si jih izborili že v Avstro-Ogrski. Splošna stavka železničarjev se je pričela 15. aprila, ko so delavci blokirali postaje. Nad njimi je nato oblast začela izvajati represivne ukrepe in širiti laži o železničarskih delavcih.
Pri stavki se je pokazala neenotnost med sindikalnimi organizacijami, ki je bila po eni strani odraz razdora znotraj socialne demokracije na reformistično in komunistično strujo, po drugi pa zadržanosti krščanskosocialistične Prometne zveze, saj proti Slovenski ljudski stranki, ki je bila tedaj v vladi, niso mogli stavkati. Že od samega začetka so morali stavkajoči železničarji prenašati očitke, da njihova stavka pravzaprav ni mezdna, temveč da je politična (protirežimska) in da za njo stojijo komunisti. Železničarje so z organizacijo stavk podprli delavci različnih tovarn: opekarji iz Ribnice, papirničarji iz Radeč, lesni delavci v Kočevju itd., najpomembnejša pa je bila podpora rudarjev iz trboveljskih revirjev. Rudarji so v Zagorju, Hrastniku in Trbovljah zasedli železniške postaje, postavljali ovire na železniške proge, na progi med Zidanim mostom in Hrastnikom pa je celo prišlo do streljanja med rudarji in vojaki.
Po dogodku na Zaloški so oblasti v Ljubljani razglasile policijsko uro, aretirale člane stavkovnih odborov, aretirano pa je bilo tudi pokrajinsko vodstvo Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov). Železničarska (in splošna) stavka je bila s tem končana, vendar do pomiritve ni prišlo. Ko je decembra 1920 v Sloveniji in Bosni prišlo do novih velikih rudarskih stavk, ki so jih organizirali komunisti, je vlada Kraljevine SHS objavila Obznano, s katero so bile prepovedane vse komunistične aktivnosti v državi. Revolucionarno gibanje je v Jugoslaviji stopilo v novo obdobje ilegalnega delovanja, v katerem je doživelo več padcev kot vzponov, trajalo pa je vse do aprila 1941.
Foto: Spomenik železničarjem, kipar Kipar Boris Kalin, arhitektka Nives Vehovar, 1958.
