Danes na Bledu poteka 15. Strateški forum, ki med letošnjimi gosti našteva elitni izbor ultrankonservativcev in desnih populistov širše srednje Evrope.
?? Viktor Orban, ki je že deset let na oblasti na Madžarskem, kjer si je zgradil mrežo prijateljskih oligarhov, ki so obogateli preko koruptivnih poslov z evropskimi kohezijskimi sredstvi. Del teh tajkunov sedaj vlaga denar tudi v mrežo slovenskih medijev pod nadzorom SDS.
?? Andrej Babiš, ki je prek agroživilskega konglomerata in vrste gospodarskih afer postal drugi najbogatejši človek na Češkem, nato pa postal še premier države, z milo rečeno, nekaj konflikta interesov.
?? Mateusz Morawiecki, čigar stranka PiS že vrsto let izvaja sistematično rušenje reproduktivnih pravic žensk in svoboščin LGBT skupnosti, vključno z omejevanjem pravice do splava in razglašanjem “območij brez ideologije LGBT”.
?? Aleksandar Vučić, na čelu Srbske napredne stranke, ki je z uradno več kot 700 tisoč člani mogoče najštevilčnejša stranka v Evropi, vseobsegajoče klientelistično omrežje, ki dominira nad praktično vsemi porami srbske družbe.
?? Navsezadnje sam gostitelj, premier Janez Janša, ki pa po zaslugi odpora slovenske družbe zaostaja za svojimi ideološkimi zavezniki. Toda kar ga kljub temu drži na oblasti, je brezhrbtenična podpora liberalne sredine, ki hoče za vsako ceno obdržati svoje plače in pozicije še dve leti. Pa čeprav nima Počivalšek niti trohice podpore javnosti več, medtem ko Aleksandra Pivec ne uživa niti podpore svoje lastne stranke.
In tako naprej po seznamu.
Toda narobe bi bilo v tej višegrajski skupini političnih voditeljev videti vir vsega zla in njej nasproti videti dandanašnjo Evropsko unijo kot utelešenje najvišjih moralnih vrednot ter vladavine prava in demokracije. Evropska gospodarska ureditev širi prepad med razvitim centrom in periferijo ter tako predstavlja natanko tista plodna tla, na katerih se lahko desni populisti zavihtijo in usidrajo na oblasti z razpihovanjem občutkov strahu, sovraštva in negotovosti. Odtujenost njenih političnih elit od težav vsakdanjih ljudi in nedemokratičnost, ki je vpisana v temeljni ustroj evropskih integracij, pa predstavlja zagotovilo, da ne bo nobena količina zgražanja in svaril iz tujine karkoli dosegla v teh državah.
Zato je potrebno v ultrakonservativnih populistih “vzhoda” in liberalnih tehnokratih “zahoda” videti dve plati istega kovanca. Tidve plati potrebujeta druga drugo. Prvi bodo druge razglašali za “soroševske zarotnike”, “ideologe LGBT” in “uvoznike migrantov”, medtem ko bodo drugi z obsojanjem prvih zakrili nazadnjaškost svojih lastnih ekonomskih politik. Natanko tistih politik, ki so sploh ustvarile pogoje za nastanek Evrope dveh hitrosti (in dveh taborov).
Takšni Evropi grozi, da bo potonila nazaj v temo nacionalizmov, na čigar pogoriščih se je sredi 20. stoletja začela združevati – medtem ko neoliberalni in nedemokratični značaj njenih politik ni bil v resnici nikoli pod vprašajem.
Da tej usodi ubeži, bo morala svojim prebivalcem dati perspektivo, ki je nekaj več od poglabljanja neenakosti in tekmovanja vseh proti vsem.
