Na današnji dan prijatelji irske kulture obeležujejo St. Patrick’s Day oziroma dan sv. Patrika, zavetnika Irske.
Čeprav praznik spremlja simpatična in svetovno znana veseljaška folklora, pa ima nacionalni praznik za Irce tudi resen podton. Irski kolektivni spomin je namreč neločljivo povezan z izkušnjo velike lakote v letih 1845-1852, ki je sprožila večmilijonski val izselitev z otoka. Prav na današnji dan leta 1847 je ena prvih ladij, napolnjenih z begunci (t.i. coffin ships) zapustila pristanišče v Dublinu in odplula proti New Yorku.
V naslednjih letih še zdaleč ni bila edina in to obdobje irske zgodovine je krivo, da dandanes na Irskem živi vsega 5 milijonov Ircev (še vedno manj kot pred lakoto), medtem ko je po svetu razseljenih okoli 70-80 milijonov potomcev irske narodnosti, samo v ZDA 36 milijonov.
Da je eno relativno rodovitnejših območij Evrope trpelo lakoto z najmanj milijonom smrtnih žrtev, neizmerno revščino in neenakostjo ter pojavi kanibalizma, sta kriva dva dejavnika: britanska kolonialna politika ter njihova slepa vera v najbolj prostotržne oblike kapitalizma.
Na eni strani je bil irski otok ena prvih kolonij britanskega imperializma, laboratorij za testiranje represivnih ukrepov in zibelka rasizma. Po takratnih ustaljenih rasističnih pojmovanjih Irci sploh niso spadali med t. i. belo raso. Kolonialna Irska je bila rojstno mesto institucije moderne policije (podobno z ameriško policijo na Filipinih), ki ni bila nikoli toliko ustvarjena za preganjanje organiziranega kriminala, kot je bila za discipliniranje revnih množic, ki so se zgrinjale v zgodnjeindustrijska mesta.
Na drugi strani je britanski imperij v dobi industrijske revolucije bolj kot katerakoli družba v zgodovini neomajno verjel v samouravnavajočo moč prostotržnega (oz. laissez-faire) kapitalizma. V takšni politiki ni bilo prostora za državno pomoč prizadetim območjem, nadzor nad cenami ali poseganje v izvozno usmerjeno kmetijstvo v rokah elit.
Tako kot na Irskem so enake politike povzročile še desetkrat večje številke smrtnih žrtev na indijskem podkontinentu. Te politike, ki segajo vse do Churchillove bengalske lakote leta 1943, je pokojni zgodovinar Mike Davis poimenoval poznoviktorijanski holokavsti. Ponavadi izpadejo iz spletnih prepirov o tem, koliko ljudi so pobili Hitler, Mao ali Stalin.
Laissez-faire kapitalizem je tako nadaljeval svoj nebrzdan pohod vse do tragičnega vrhunca 20. stoletja, ki je obsegal svetovno vojno, najhujšo epidemijo in največji globalni borzni zlom v zgodovini ter še eno svetovno vojno, nakar se je veliko kolo zgodovine ponovno zavrtelo naprej.
Družba, v kateri živimo danes, je razen najbolj tragičnih delov sveta, bistveno drugačna od tiste v poznem 19. stoletju. Da je temu tako, so bila potrebni številni osvobodilni, antikolonialni, delavski in demokratični boji, ki so zaznamovali 19. in 20. stoletje, med njimi tudi irske vstaje. Dosežki teh bojev so dokaz, da nič ni večno. In tako kot se je izkazalo, da tudi veliki imperiji in najhujše neenakosti nekega dne padejo, tako tudi naša družba in njene pomankljivosti ne bodo trajale večno, ampak jih bo nekega dne nadomestilo nekaj novega. Kaj, bo odvisno od nas vseh.
