Konec lanskega leta je računsko sodišče objavilo revizijo delovanja Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, v katerem ugotavlja neučinkovitost pri opravljanju temeljnega poslanstva zastopanja študentov, hude nepravilnosti pri porabi denarja, omejevanje dostopa do informacij javnega značaja in kršitve lastnih internih aktov.
Pred mesecem dni je računsko sodišče izdalo še porevizijsko poročilo, v katerem so črno na belem zapisali, da je izmed treh popravljalnih ukrepov, ki jih je za odpravo nepravilnosti ponudila ŠOU, zadovoljiv le eden.
Vodstvo organizacije, na čelu z direktorjem Andrejem Klasincem, kot je to za direktorje študentskih organizacij v Sloveniji v navadi, ni prevzelo nobene odgovornosti. Namesto tega pa v medijih te dni beremo, da ŠOU omejuje novinarsko delo Radia Študent ter ne dovoli prenosov sej, ki govorijo o razdeljevanju skoraj petih milijonov evrov študentskih sredstev.
Še več, ŠOU kot ena najbolj netransparentnih in koruptivnih javnih institucij v državi javno izjavlja, da omejuje prenose sej študentskega zbora prav zaradi stranke Levica, ki “blati njihovo dobro ime”
Absurdno je, da se vodstvene strukture ŠOU v Ljubljani namesto z odpravljanjem nepravilnosti v svojem delovanju in izkoreninjenjem institucionalizirane korupcije ukvarjajo s prelaganjem krivde na študentsko opozicijo in politične stranke na državnem nivoju.
V Levici sicer razumemo, da vodstvu ŠOU, ki je do pred nedavnim uradno sodelovalo z neonacisti, politike Levice niso blizu. Spomnimo, da je prav ŠOU skupaj z društvom Roka Petriča, bivšega generalnega sekretarja ŠOS in nasploh pomembne osebe v krogih poslanske skupine Povezani, odigralo ključno vlogo pri podelitvi statusa nevladne organizacije v javnem interesu društvu rumenih jopičev. Tako imenovano Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot je pod vodstvom Urbana Purgarja za ŠOU leta 2020 izvedlo delavnico o pomenu kulturne dediščine, ki je bila podlaga za vložitev prošnje za pridobitev statusa v javnem interesu pod ministrom Simonitijem. Namesto da bi bili glasniki naprednih idej študentstva, ŠOU raje udriha po vsem naprednem, sama pa celo sodeluje s skrajno desnico v njeni nacifašistični različici.
Prav tako razumemo, da ŠOU moti zahteva Levice, da mora javna organizacija, ki jo z davkom na študentsko delo plačuje študentstvo, prenehati z desetletja trajajočo korupcijo in smešenjem slovenskega pravnega reda pred očmi celotne države.
Ne razumemo pa, kako je možno, da slovenska družba že več kot tri desetletja dopušča obstoj javnih študentskih organizacij, ki delujejo kot valilnice političnih kadrov in so obenem sinonim za korupcijo, netransparentnost in nedemokratičnost. Pretekle seje ŠOU v Ljubljani to javno razgaljajo. Namesto da bi študentski zbor po vzoru parlamenta omogočil študentom in študentkam prenos sej ter dostop do ogleda javnih razprav, ŠOU zadnje seje z denarjem študentov plačuje varnostno službo za popisovanje in nadziranje študentske populacije – se pravi natanko tistih, zaradi katerih ŠOU sploh obstaja in zaradi katerih ima sredstva na računu.
To je še posebej nesprejemljivo v primerih sej, na katerih ŠOU razdeljuje 10 milijonov sredstev za prihodnji dve leti – takšna seja se je recimo odvila pretekli teden.
V dobro ugleda študentskega organiziranja v Sloveniji pozivamo ŠOU, da preneha z omejevanjem dela novinarjev ter preneha z nadozorom študentov, ki želijo poslušati sejo. Direktorja Klasinca pa na osnovi revizijskega in porevizijskega poročila Računskega sodišča še enkrat pozivamo, naj po desetletju oklepanja pozicije s položaja direktorja odstopi!
