Zakon o socialnem varstvu je koalicija spremenila po skrajšanem postopku z izgovorom, da zakon ne prinaša večjih sprememb, ampak le ustvarja pogoje za črpanje evropskih sredstev. Toda čeprav spremembe niso epohalne, bodo okrepile tendenco privatizacije socialnega varstva in degradacije poklicev na področju socialnega dela. To naj bi bil, po besedah ministrice, socialdemokratski model države blaginje.
Z zakonom so podane nove pravne podlage za outsorcing socialnega varstva na zasebni sektor. Vlada izhaja iz stališča, da so javni zavodi manj prijazni do uporabnika in da se počasneje odzivajo na zahteve lokalnih okolij. Namesto, da zagotovila bolj kakovostne storitve in upoštevanje potreb uporabnikov, širi nabor zasebnih ustanov, ki bodo izvajali programe socialnega varstva. V Združeni levici to zavračamo: vlada ima vse izvode, da zagotovi večjo kakovost javnih zavodov in opravljanje neinstitucionalnih storitev v okviru javnega sektorja. Resnični razlog, zakaj tega ne stori, je, da na ta način znižuje javne izdatke.
Zaradi naraščajočih potreb je mogoče javne izdatke znižati le na račun uporabnikov (doplačila) ali delavcev (prekarizacija). Outsourcing je za skupine uporabnikov na videz privlačen, ker jim daje določeno operativno avtonomijo, vendar je hkrati tudi zanje dražji in manj solidaren. Zlasti pa je škodljiv za izvajalce – socialne delavce in druge kadre v socialnem skrbstvu. Ti v zasebnih ustanovah praviloma delajo za nižje plače, za določen čas, brez varstva sindikatov in kolektivnih pogodb. Zato ni čudno – čeprav ni širše znano –, da prav ministrstvo za delo in enake možnosti neposredno ustvari ogromno prekarnih delovnih mest. Zavod za zaposlovanje večino usposabljanj brezposelnih odda privatnim (avto)šolam, tj. profitnim ustanovam, ki so znane po prekarnem zaposlovanju. Razpis ministrstva za sofinanciranje stroškov osebnih asistentov (lani npr. 350 delovnih mest) na primer ne določa minimalnega plačila osebnega asistenta, sredstva, ki jih ministrstvo zagotovi, pa ne zadostujejo niti za izplačilo minimalne plače.
Na podoben način je vlada »rešila« vprašanje pripravništva socialnih delavcev. Ukinila je obvezno plačano pripravništvo. Pogoj za pristop k strokovnemu izpitu je po novem 6 ali 9 mesecev neopredeljenih delovnih izkušenj v socialnem varstvu. Koalicija je od sistema usposabljanja ohranila le njegov birokratski del: strokovni izpit, ki je za praktično delo brezpredmeten, koristi pa zlasti različnim visokim uradnikom, ki sedijo v komisijah in izvajajo plačljive pripravljalne seminarje. Hkrati je novim izvajalcem javno financiranega socialnega dela, zlasti zasebnim zavodom, ustvarila velik bazen delovne sile, ki bo zaradi pridobivanja delovnih izkušenj pristala na slabo plačane prekarne zaposlitve.
