Prvi maj nas vedno znova opominja, da pravice delavcev v kapitalistični družbi nikoli niso podarjene, ampak so vedno izborjene. Na ta dan se spominjamo protesta v Chicagu, ki so ga leta 1886 krvavo zatrli. 1. maj so prvič praznovali leta 1890, potem ko je prvi kongres Druge internacionale v Parizu julija 1889 sklenil, da se praznuje kot praznik delavske solidarnosti.
Od takrat dalje sindikati in progresivne ter socialistične politične organizacije po vsem svetu na ta dan pripravljajo različne demonstracije, slovesnosti in druge prireditve. Vse s ciljem, da bi se spomnili na dediščino delavskih bojev in opozorili na nujnost organiziranja delovnih ljudi. Ta opomin je danes, ko nam kapital in njemu naklonjena država vsak dan bolj omejujeta nekdaj že priborjene pravice ter nas v zasledovanju neskončne akumulacije kapitala silita v dirko do dna, posebej pomemben.
Prizadevanja Levice za izboljšanja položaja delavstva kažejo, da je razredni boj še kako živ
Levica je kot opozicijska stranka v parlamentu dosegla več izboljšanj za delavce in njihove družine kot vse koalicije v tem času. Ko smo v Levici ob vstopu v parlament predlagali zvišanje minimalne plače na 700 evrov neto, so nas predstavniki kapitala in zagovorniki prostega trga zmerjali z radikalci. A konec leta 2018 smo “radikalci” uspeli prepričati večino poslancev, da so podprli naš predlog o dvigu minimalne plače. Navkljub močnemu uporu predstavnikov kapitala, ki so grozili z odpuščanji in kolapsom gospodarstva, nam je uspelo spremeniti formulo določanja minimalne plače, ki je iz minimalne plače izvzela vse dodatke in jo odmerila v odvisnosti od minimalnih življenjskih stroškov. Minimalno plačo smo dvignili z 842 na 1024 evrov bruto. S tem smo zagotovili tri zaporedne dvige minimalne plače, ki so posamezno presegali vse dvige minimalne plače v zadnjih desetih letih. S tem smo dvignili plače več kot 120.000 najslabše plačanim delavcem v državi.
Prav tako nam je uspelo v letu 2019 uspelo skladno z minimalno plačo dvigniti tudi minimalno urno postavko za delavce študente. Po zaslugi Levice se je minimalna urna postavka za študente zvišala s 4,13 na 4,56 evra neto ter se sedaj tudi redno usklajuje z rastjo minimalne plače. S tem se je minimalno plačilo za študente dvignilo za dobrih deset odstotkov, kar je več od vseh uskladitev v zadnjih letih skupaj. Dvig plačila za študente je ves čas blokiral kapital, ki svoje dobičke ustvarja ravno z izkoriščanjem študentov.
V Levici si ves čas prizadevamo tudi za izboljšanje položaja delavcev, ki izgubijo zaposlitev. V skladu s tem smo že večkrat predlagali dvig najnižjih nadomestil za brezposelne, a so koalicijske stranke “levih” in desnih vlad vse naše predloge zavrnile. Prav tako koalicije zavračajo naše predloge za dvig najnižjih plačil za delo upokojencev.
V Levici bomo še naprej vztrajali, da se položaj delavcev in delavk izboljša. Jasno nam je namreč, da so pravice priborjene, vendar zaradi tega nič kaj bolj stalne in gotove. Zgodovina nam kaže, kako so pravice, ki so nam jih delavci priborili, minljive in ponovno izginjajo pod pritiski kapitala. In ti pritiski so danes, po 132 letih, vedno bolj očitni. Popoln umik držav iz reguliranja trga in posledično njihova nemoč pri uravnavanju socialnih in delavskih pravic je povzročila porast neenakosti. Pojavlja se vse večja stopnja prekarnih zaposlitev, še bolj zastrašujoč pa je ponoven porast tistih, ki delajo, od dela pa ne morejo preživeti – t. i. »revni zaposleni«. Naša prizadevanja so zato usmerjena tudi v odpravo revščine ter odpravo prekarnih zaposlitev in skrajšanje delovnega časa.
Ob 1. maju v Levici predlagamo zakon o boljšem varstvu delavskih predstavnikov pred povračilnimi ukrepi delodajalcev
Bistveni del delavskega boja so sindikati in sveti delavcev ter njihovi predstavniki v podjetjih, ki so neposredno udeleženi v bojih za boljše delovne pogoje delavcev in delavk. Ti angažirani delavci se izpostavljajo v imenu vseh delavcev, zato jim tudi zakonodaja namenja posebno varstvo pred povračilnimi ukrepi delodajalcev, ki bi se jih želeli znebiti in obglaviti delavske organizacije v podjetjih. A ker slovenska zakonodaja v praksi predstavnikov delavcev ne varuje, so sindikati in predstavniki svetov delavcev v zadnjih letih pod vse večjim pritiskom kapitala. Vse več delodajalcev izrablja nepopolno zakonodajo in delavske predstavnike, ki se borijo za izboljšavo delovnih pogojev v podjetjih ali pa opozarjajo na nepravilnosti, nezakonito odpušča. Pri tem nikakor ne gre za osamele primere, temveč za vse bolj razširjeno prakso vodstev podjetij. Priča smo vse bolj sistematičnim pritiskom na delavske predstavnike, katerih namen je jasen – odstranitev ali umiritev najbolj aktivnih med njimi. V praksi se povračilni ukrepi zoper aktivne delavske predstavnike največkrat kažejo kot discipliniranje in odpuščanje delavcev na podlagi domnevnih kršitev pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi se lahko izvrši tudi v primeru, ko je s strani odpuščenega delavskega predstavnika vložena tožba zoper podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej še pred dokončno odločitvijo sodišča o tem, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne.
V Levici smo zato ob prvem maju napisali novelo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katero predlagamo, da delovno sodišče po uradni dolžnosti zaščiti predstavnike delavcev, če ti podajo tožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, katere neutemeljenost potrdijo tudi organizirani delavci v podjetju. S tem predlagamo, da se odpustitev predstavnika delavcev, ki je bil odpuščen zaradi svojega sindikalnega dela, ne more izvršiti, preden sodišče ugotovi, ali je bil odpuščen zakonito ali ne.
