V Levici smo v tem tednu na občinske svete občin Koper, Maribor in Ljubljana, v katerih klerikalna desnica v naslednjih dneh organizira pohode za prepoved splava, naslovili več zahtev po prepovedi teh shodov.
Slovenija ima pravico do splava zapisano v ustavo. To izhaja iz naše skupne napredne zgodovine – SFRJ je bila namreč prva država na svetu, ki je že v sedemdesetih takšno pravico zapisala v svojo ustavo. Ampak to dejstvo ne pomeni, da je boj za pravico žensk do svobodnega odločanja o rojstvih otrok končan. Na primeru več držav v naši bližini lahko vidimo, da imajo ultrakonservativne sile ne le cilj, ampak tudi moč ponovno poseči v svobodo odločanja o lastnem telesu, tudi tam, kjer je bila ta pravica nekoč dosežena.
Poljska je leta 1956 legalizirala splav. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nato pravico do splava liberalizirala – celo do te mere, da so na Poljsko hodile opravljati splav ženske iz držav zahodnega bloka, kot je Švedska, v katerih je bil splav prepovedan. Po padcu komunističnega režima pa so iste sile, ki danes v Sloveniji organizirajo “pohode za življenje”, pravico do splava postopoma omejevale, dokler ni bila leta 1993 omejena samo na primere, v katerih je življenje matere ogroženo, leta 2017 pa je bil splav v vseh primerih razglašen kot protiustaven. Rezultat so številni odmevni primeri smrti žensk na Poljskem.
Imamo tudi primer Hrvaške – države, v kateri je splav prav tako kot v Sloveniji ustavno zagotovljena pravica. Po razpadu bivše skupne države zaradi vpliva katoliške ideologije, ustrahovanja zdravnikov in družbene stigme to zdravstveno storitev izvajajo le redkokatere zdravstvene institucije. Večina Hrvatic prihaja splav opravit v Slovenijo.
Zato je treba pravico do splava braniti, nazadnjaškim družbenim silam pa ima država dolžnost odvzeti javni prostor, v katerem bi lahko širile svojo ideologijo. Sklicevanje na pravico do svobodnega izražanja zveni prazno, kadar so dokazljiv cilj tega izražanja prisilna rojstva in smrti zaradi komplikacij pri nosečnosti, ki bi jih pravočasen splav lahko preprečil.
Skupaj se lahko pogovarjamo o marsičem – podpori mladim in bodočim staršem pri osamosvajanju in iskanju stanovanja, zagotavljanju kvalitetnega otroštva, otrokom prijaznih šolah in vrtcih. Pri telesni avtonomiji pa prostora za različne interpretacije ni.
Zato pozivamo k udeležbi na protishodih – v imenu pravice žensk, da same odločajo o svojem telesu.