Vladni “megazakon” za čas epidemije je iz kroga prejemnikov in prejemnic pomoči popolnoma izključil samozaposlene mame in očete, ki uveljavljajo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom zaradi skrbi za otroke do dopolnjenega tretjega oziroma šestega leta. Zato smo v Levici predlagali amandma, ki bi status teh oseb izenačil z ostalimi samozaposlenimi, a je bil ta na seji zavrnjen.
Država take zaposlitve za starše spodbuja s plačilom polovice prispevkov za socialno varnost, drugo polovico si plačujejo sami. A sprejeti megazakon pravi, da so do pomoči upravičeni zgolj samozaposleni, ki niso zavarovani še na kakšni dodatni podlagi. Zaradi takšne dikcije nekateri starši ne bodo upravičeni niti do oprostila plačila prispevkov niti do temeljnega dohodka, ki pripadajo samozaposlenim za poln delovni čas.
Stranke koalicije so nam očitale, da zavlačujemo s sprejetjem zakona, zato da jim “nagajamo”, ter nas pozivale, da stopimo skupaj in sodelujemo. V Levici smo želeli natanko to, opozorili smo, da trenutni zapis brez razloga izključuje samozaposlene starše. Toda koalicija ni želela sprejeti niti enega izmed 30 amandmajev, niti tega, ki bi v predlagano ureditev vključil samozaposlene starše, ki jim država zaradi starševske skrbi plačuje polovico prispevkov.
Koalicija in vlada sta torej zavestno odrekli pomoč samozaposlenim staršem, med katerimi so tudi samohranilci, ki so zdaj ostali praktično brez dohodka. Tako bodo ti starši v času epidemije prepuščeni sami sebi. Pri tem se zastavlja vprašanje: kako bodo poleg prispevkov plačali še najemnino, položnice, hrano, torej osnovne potrebščine za preživetje sebe in svojih otrok?
