Na današnji dan pred 46 leti je v državnem udaru v Čilu umrl Salvador Allende, prvi demokratično izvoljeni marksistični predsednik na svetu.
Salvador Allende je bil za predsednika Čila po nekaj neuspešnih kandidaturah izvoljen 4. novembra 1970. Njegove ključne politike so bile načelo legalnosti, razvoj inštitucij, politična svoboda, nenasilje in socializacija produkcijskih sredstev. Na področju zmanjševanja brezposelnosti, višanja gospodarske rasti, izobraževalnih, socialnih, zdravstvenih in zemljiških reform je Allendejeva vlada v izredno kratkem času dosegla edinstvene uspehe.
Vendar so ob Allendejevi zmagi številni pozabili, da je zmagal na volitvah in s tem prevzel vlado, ne pa tudi politične moči. Tako zakonodajna kot pravosodna veja oblasti sta bila še naprej pod močnim vplivom, celo nadzorom opozicije, sovražne demokratičnemu socializmu. Še toliko pomembneje je, da je bila pod njenim nadzorom vojska, temelj meščanske države.
Tako je 11. septembra 1973 čilska vojska pod vodstvom Augusta Pinocheta in ob podpori Združenih držav Amerike izvedla državni udar. Allende je istega dne storil samomor, oblegan v predsedniški palači. Primer Čila je pokazal, da je demokratični socializem v praksi sposoben konkretnih politik za izrazito izboljšanje življenjskega položaja ljudi. Vendar zaradi mednarodnih in notranjepolitičnih razmerij moči tega projekta ni bilo mogoče uresničiti oziroma nadaljevati. Ne ker bi bil slab sam na sebi, temveč ker tiste sile, ki so se zarotile proti njemu, niso imele nikakršnih pomislekov pri poseganju po najbolj nedemokratičnih sredstvih, ki so jim bila na razpolago.
Allendejeve dileme so tako dileme našega časa. Boja, ki se mu je Allende poskušal izogniti, ni mogoče odmisliti ali zaobiti, saj je boj, ki ga kapitalizem vsak dan ustvarja ter obnavlja in nas sili, da se do njega opredelimo. Gre seveda za razredni boj.
