V sredo, 9. oktobra, je turška vojska pričela z obstreljevanjem naselbin in vojaških položajev v Demokratični konfederaciji severovzhodne Sirije – Rožavi. Teden pred tem se je s sirsko-turške meje umaknila ameriška vojska. S tem je Trumpova administracija dala zeleno luč za invazijo, ki jo je turški predsednik Erdogan napovedoval že vse od leta 2015, ko so kurdske borke in borci svojo zemljo uspešno ubranili pred Islamsko državo (ISIS). Slabih pet let kasneje se tako ponavlja isti scenarij, le da tokrat islamistični oboroženci Rožavo napadajo s severa z neposredno podporo Turčije.
Kurdska demokracija
Kurdinje in Kurdi so vse od začetka vojne v Siriji predstavljali tretjo strujo, ki ni držala ne z Asadom ne z islamistično opozicijo. Sirska država je kurdski manjšini desetletja odrekala osnovne pravice, velik del islamizirane opozicije pa je deloval pod nadzorom Turčije, ki Kurde zatira že stoletje. Zavrnili so vpletanje v državljansko vojno ter namesto tega začeli vzpostavljati nadzor nad ozemljem, na katerem živijo in s katerega se je sirski režim začel umikati. Ob tem, da so kurdske borke in borci na svojih ramenih nosili levji delež bojev proti ISIS in drugim islamističnim skupinam, da je bilo ozemlje pod njihovim nadzorom z vseh strani obdano s sovražnimi silami in zato pod praktično popolnim embargom ter da so brez mednarodne pomoči v vseh treh kantonih poskrbeli za več sto tisoč beguncev iz drugih delov Sirije in Iraka, so hkrati začeli uresničevati svojo paradigmo pravične družbe. Osvobojeno ozemlje Rožava je osnovano na treh temeljih:
- bazični demokraciji svetov, ki jih sestavljajo vsi sloji in skupine prebivalstva;
- radikalni emancipaciji žensk, ki vzpostavljajo vzporedne družbene strukture (vojska, policija, sodišča, ženske zadruge …); ter
- ekologiji, ki je ključna za normalizacijo življenja na opustošenem severu Sirije, ki ga je centralizirana država spremenila v monokulturno žitnico.
Množični mediji o demokratičnem in progresivnem političnem projektu na severu Sirije večinoma molčijo. Njihovo poročanje je omejeno na premike in boje “kurdskih milic”, ob čemer nikoli ne pozabijo pristaviti, da nekatere izmed njih EU in ZDA uvrščajo na seznam terorističnih organizacij. Ne poročajo pa o tem, da vojaške sile v Rožavi (Sirske demokratične sile – SDF) poleg kurdskih sestavljajo tudi arabske, krščanske, turkmenske, armenske in druge enote, ki zagotavljajo samoobrambo vsem verskim in etničnim skupinam ter jim ponujajo enakovreden glas. Ravno kurdska politična tradicija demokratičnega konfederalizma s poudarkom na avtonomnih skupnostih je tista, ki nudi polno politično participacijo različnim družbenim skupinam v demografskem mozaiku severne Sirije in pomaga razreševati nasprotja med njimi. Avtonomija, ki so jo z več kot 10 tisoč padlimi borkami in borci ter mnogimi civilnimi žrtvami izborile Sirske demokratične sile, je tamkajšnjemu prebivalstvu ponovno omogočila dostojno in sorazmerno mirno življenje, ne pa životarjenje pod jarmom oblasti v Damasku.
Turška agresija
ZDA so se prejšnji teden torej umaknile in pustile prosto pot Turkom za masaker nad Kurdi. Oziroma, kot je to ubesedil turški predsednik Erdogan, prostor za “koridor miru”. Turčija zatrjuje, da gre za t. i. “tamponsko cono”, varnostno območje na meji med Turčijo in Sirijo, ki ga bo Turčija vzpostavila na sirski strani. Takšni dikciji v svojih povzetkih sledijo tudi mediji. Tako je tudi RTV Slovenija poročala: “Erdogan je pojasnil, da želi Turčija uničiti grožnje sirske kurdske milice YPG (Ljudske zaščitne enote) oziroma jih pregnati z območja ob meji, na katero Erdogan nato namerava naseliti sirske begunce, ki so trenutno v Turčiji.“
Erdogan nam pravzaprav zelo jasno sporoča, da je pričel z etničnim čiščenjem večinsko kurdskega prebivalstva na sirski strani meje Turčija – Sirija. Da bi ločila turške in sirske Kurde, namerava Turčija Kurde v Siriji pregnati z območja, kjer bivajo že od 11. stoletja dalje. Ali pa jih enostavno izbrisati z obličja Zemlje in tja umetno naseliti sirske begunce, torej večinsko arabsko prebivalstvo. Za vekomaj izbrisati ta nečistokrven pas avtonomije, svobode ter enakopravnosti spolov, ver in narodov. Turki niso na mirovni misiji, ampak na misiji etničnega čiščenja. Erdogan je odločen, da se bo znebil kurdskega trna v peti; njegov cilj so podjarmljenje, uničenje in zatiranje.
Za Turčijo to ni prvi primer okupacije tujega teritorija. Po II. svetovni vojni je od Francije, kolonialne gospodarice Sirije, dobila provinco Hatay, leta 1973 je okupirala dobro tretjino Cipra, med državljansko vojno s kurdskimi uporniškimi skupinami pa je svoje vojaške baze začela postavljati tudi v severnem Iraku. Pred dvema letoma si je prisvojila sirsko pokrajino Afrin (prav tako z večinsko kurdskim prebivalstvom). V Afrinu je kurdsko osvobodilno gibanje dosegalo največje uspehe, saj je bila regija sorazmerno mirna.
Turška grožnja Rožavi je grožnja prostoru svobode in enakopravnosti. Turška agresija bi uničila poskus izgradnje skupnosti, ki na prvo mesto postavlja človeško dostojanstvo, zgrajeno v najbolj težavnih pogojih. Spomnimo se ponovno na Islamsko državo in na njene grozote, spomnimo se bojev za Kobane, osvobajanja mesta za mestom in vasi za vasjo.
In nenazadnje – Turčija je članica in druga najmočnejša sila zveze NATO. Smo njeni zavezniki in hodimo vštric z njeno vojsko, ki ta trenutek juriša nad Rožavo. Soodgovorni smo za novo destabilizacijo razmer na Bližnjem vzhodu, ki bo spet izgovor za zaostrovanje nadzora in represije doma, ko bo sledil nov val beguncev.
Rožava je ostala sama. Toda Kurdi se borijo v takšnem položaju že celo stoletje in se še nikoli niso predali. Borili se bodo, ker je boj v njihovi krvi. Naučili so se dostojanstveno pogledati smrti v oči. Sploh zdaj, ko jim je Rožava pokazala, koliko človeku pomeni svoboda.
Vstanimo za Rožavo!
