Evropski parlament je prejšnji mesec sprejel resolucijo, s katero želi prikrojiti zgodovino 20. stoletja po svoji podobi. V njej komunizem zvaja na stalinizem in ga enači z nacizmom kot dva enako slaba totalitarizma, med katerima je vzklila vizija današnje Evropske unije. Gre za površno potvarjanje zgodovinskih dejstev in žalitev spomina na vse tiste borce, ki so boj proti fašizmu hkrati razumeli kot boj za pravičnejši svet.
Tovrstnih potez smo že desetletja vajeni s strani revizionistične desnice in s strani vilnuških držav, ki imajo napet odnos z Rusijo. Zato pa smo še posebej ogorčeni nad tem, da so resolucijo dvolično podprli tudi poslanci in poslanke tistih domačih strank, ki sicer nimajo težav s tem, da se izpostavljajo na domačih borčevskih in drugih spominskih proslavah.
O potvarjanju zgodovinskih dejstev
Resolucija, ki naj bi obsojala in preprečevala grožnjo “totalitarizma”, se sama poslužuje metod totalitarne oblasti. Poslanci iz vrst liberalne skupine (REG) so se s podporo socialnih demokratov (S&D), konservativcev (EPP in ECR) ter zelenih in regionalistov (G-EFA) odločili, kakšna mora biti zgodovina. Če dejstva govorijo drugače, toliko slabše za dejstva.
Resolucija razglasi pakt o nenapadanju med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo iz leta 1939 (Ribbentrop-Molotov) za “dejanje, ki je tlakovalo pot” v drugo svetovno vojno. S tem popolnoma napačno predstavi vzroke za vzpon nacizma in izbruh druge svetovne vojne. Vemo namreč, da je Hitler že leta 1925 v knjigi Mein Kampf zahteval, da si mora Nemčija nasilno izboriti Lebensraum na vzhodu. Vemo, da se je Nemčija že leta 1933 začela intenzivno oboroževati in je leta 1936 začela s pripravami na vojno. Vendar resolucija trdi, da Hitlerju do podpisa s Sovjetsko zvezo kaj takega ni padlo na pamet.
- S to trditvijo resolucija zamolči dejanske razloge, ki so omogočili nacistični vzpon na oblast. Posledice prve svetovne vojne, do katere privedeta imperializem in militarizem velikih sil, svetovna gospodarska kriza v tridesetih in paktiranje frakcij velikega kapitala z nacisti v reševanju težav nemškega kapitalizma so daleč pomembnejše zgodovinske okoliščine, vendar politično manj oportune za tvorce resolucije.
- Vemo, da si je nacistična Nemčija že leta 1938 priključila Avstrijo in okupirala dele Čehoslovaške. To je bilo storjeno z blagoslovom zahodnih sil. Takratni britanski premier Neville Chamberlain je razglašal, da je s podpisom münchenskega pakta rešil mir v Evropi.
- Resolucija pozablja še na mnoge zgodovinske epizode nacifašitične agresije pred letom 1939. Od nasilnega zatrtja delavskega, komunističnega in socialdemokratskega gibanja v Nemčiji, Italiji in Avstriji v dvajsetih in tridesetih, prek španske državljanske vojne do invazij sil osi zunaj Evrope v Etiopiji, Abesiniji in Mandžuriji.
- Resolucija pozablja tudi na mnoge Slovence, ki so že mnogo pred letom 1939 razumeli nevarnost nacifašizma. Med njimi so tisoči španskih borcev iz predvojne Jugoslavije, TIGR kot prvo oboroženo antifašistično gibanje v Evropi in konec koncev celotno primorsko prebivalstvo, ki je dotlej že celo desetletje trpelo pod fašističnim škornjem.
- Na koncu resolucija popolnoma zamolči odločilno vlogo Sovjetske zveze pri zmagi nad nacizmom in fašizmom. Sovjetska zveza je k tej zmagi prispevala bistveno več kot zahodne sile in je v drugi svetovni vojni utrpela večje izgube kot katerakoli druga država. Zgodovinarji ocenjujejo, da je Sovjetska zveza v vojni izgubila več kot 26 milijonov ljudi, skoraj 14% takratnega prebivalstva države, mnogo več kot celo Nemčija. Resolucija Evropskega parlamenta zahteva, da se spominjamo zločinov stalinizma. To ni sporno. Sporno pa je, da poskuša Evropski parlament izbrisati iz zgodovine nedvoumni prispevek sovjetske armade in prebivalstva k zmagi nad nacizmom in fašizmom ter na tak način ustvarja pristransko in popačeno sliko zgodovine.
Proti “totalitarizmu”
Komunistični manifest in Mein Kampf ne bi mogli biti bolj različni knjigi. Prva govori o enakosti vseh ljudi in borbi za pravičnejši svet, medtem ko druga govori o manjvrednih rasah in širjenju arijskega gospostva.
Daleč od tega, da bi šlo samo za to, kaj je zapisanega v knjigah. Pridobitve liberalne demokracije, ki jih imamo danes za samoumevne – splošno volilno pravico, svobodo združevanja, svobodo izražanja mnenj – so v preteklosti s svojo krvjo izborila prav delavska gibanja. Nasprotno pa so k vzponu nacifašizma veliko prispevala prav prizadevanja kapitala, vojske in aristokracije, da izničijo reforme, ki so jih izborili delavci v revolucionarnem vrenju ob koncu prve svetovne vojne.
Evropska unija, ki jo tako skrbijo “totalitarni” režimi preteklosti, nima nikakršnih zadržkov prodajati orožje Turčiji, ki ga uporablja za pobijanje civilistov v severni Siriji. Prav tako ga izvaža v Savdsko Arabijo, ki že od leta 2015 dalje pustoši po Jemnu. Evropska unija nima težav sodelovati z izraelsko vojaško industrijo, ki je odgovorna za sistematične kršitve mednarodnega prava in človekovih pravic v Palestini. Evropski Parlament nima nikakršnih zadržkov sprejeti prostotrgovinskega sporazuma z Marokom, kljub hudim kršitvam pravic ljudstev Zahodne Sahare pod maroško okupacijo.
Gospodje poslanci v Evropskem parlamentu pravijo, da nas želijo obvarovati pred totalitarno grožnjo, ki je preslikana direktno iz romana 1984. A kaj, ko se pri tem poslužujejo enakih metod. Če citiramo Georgea Orwella, mimogrede prepričanega levičarja in borca v španski državljanski vojni:
“Mi, Partija, obvladujemo vse dokumente in obvladujemo vse spomine. Potem obvladujemo preteklost, mar ne?”
Resolucija Evropskega parlamenta o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope predstavlja izkoriščanje kompleksne in tragične zgodovine 20. stoletja za samopoveličevanje Evropske unije v njeni dandanašnji podobi neoliberalizma, militarizacije, odtujenosti bruseljskih birokratov in neenakosti med državami članicami. Od evropskih poslancev, ki glasujejo za razvrednotenje antifašizma in prepoved delavskih simbolov, težko pričakujemo, da se bodo borili za pravičen svet in bolj socialno unijo.
