Umor novinarjev francoskega časnika Charlie Hebdo je v zadnjih dneh tema številka ena večine svetovnih medijev. V Združeni levici najostreje obsojamo takšna nasilna dejanja. A ob obsodbah so pomembne razlage, ki jih spremljajo, in razumevanje teh pojavov. Preti namreč nevarnost, da takšne napade v svojo korist obrne skrajna desnica, ki se s protiemigrantskim in islamofobnim diskurzom v času krize kapitalizma močno vzpenja.
Znotraj vseh religij prihaja do fundamentalističnih in skrajnih gibanj, vzroki za to pa so kompleksni. V tem oziru se zastavlja vprašanje, zakaj takšen porast islamskega ekstremizma v zadnjih desetletjih? Po drugi svetovni vojni so bile namreč v islamskem svetu v vzponu številna sekularna gibanja, med drugim tudi socialistična. Vzpon naprednih sekularnih sil pa je ves čas spremljalo aktivno vmešavanje zahodnih imperialističnih sil, ki so zavoljo lastnih interesov podpirale nedemokratične režime in verske skrajneže. Vojne v Iraku, Afganistanu, Siriji in Libiji so le zadnji odraz te politike.
Po drugi strani na Zahodu od neoliberalnega obrata narašča neenakost, uničuje se socialna država in veča brezposelnost. Priseljenci so pogosto najbolj na udaru revščine obenem pa se jih stigmatizira in krivi ravno za učinke, ki jih proizvaja kapitalistični sistem. Ravno oni naj bi “odžirali” delovna mesta in bili odgovorni za brezposelnost. Odsotnost socialnih politik in posledična družbena marginalizacija potiska del prebivalstva v skrajna dejanja. S tem, ko analiziramo razloge za njegov pojav, nikakor ne zagovarjamo religioznega fundamentalizma, ki predstavlja izredno konservativno družbeno silo (podjarmljenje žensk, spodbuja homofobijo, itd.). Za Združeno levico, ki je zavezana sekularizmu, so vse politične rešitve, ki izhajajo iz religioznih predpostavk, napačne. Takšni religiozni pojavi so simptomi političnih in družbenih problemov.
Ključ je v razumevanju, da gre pri krepitvi religioznega ekstremizma za simptom globalnega kapitalizma in neoliberalnih politik. Problem vladajočih političnih elit – ki sodoločajo kurz evropske politike do islama – je v tem, da njihova politika te globlje probleme ustvarja, namesto da bi jih reševala, zato se na valu islamofobnega in protiimigrantskega diskurza krepi (skrajna) desnica. Ob obsodbah napada na Charlie Hebdo je zato potrebno paziti in obsoditi vse reakcije, ki spodbujajo rasno in religiozno nestrpnost.
