Vem, da se to komu sliši že kot kliše, ampak prvi maj je vsako leto tu v opomin. Da pravice nikoli niso podarjene, ampak so izborjene! Kar se delavskih pravic tiče, so to najbolje v zgodovini vedeli rudarji, železarji in industrijski delavci vseh vrst, ki so stali v prvih vrstah boja za delavske pravice. Danes pa izgubo delavskih pravic na svoji koži najbolj čutijo prekarke in prekarci.
Na ta dan se spominjamo protesta v Chicagu, ki so ga leta 1886 krvavo zatrli. Spominjamo se strelov na Zaloški, ki so pred stotimi leti pokosili stavkajoče železničarje.
Na ta dan se spominjamo časov, ko je pod parolo delu čast in oblast cvetelo samoupravljanje delavskega razreda. Lagali so nam, da nas bo svobodni trg osvobodil. Da bomo vsi živeli bolje. Da denar leži na tleh, samo skloniti se je treba in ga pobrati. A so nas izigrali in iz nas naredili poražence tranzicije. Nam odvzeli delavske pravice.
Prepričujejo nas, da je država slab gospodar, da je rešitev v vitki državi. Za svoje zdravje, izobrazbo, starost, stanovanje naj poskrbi vsak sam.
Za vse to in še več so nekateri zase bogato poskrbeli. S privatizacijo, z Jazbinškovim odkupom stanovanj, s tajkunskimi krediti. S prevzemi, s prodajo paradnih in strateških podjetij tujcem.
A zadnja kriza razgalja prevaro. Zanašamo se na javno zdravstvo, na trgovke, na peke. Na delavce in delavke v proizvodnji, na oskrbovalke v domovih za starejše.
Koronavirus je pokazal, kako krhek je kapitalizem. Pokazal je, da so spremembe možne in potrebne. Zato, da bomo lahko presegali družbene in okoljske krize 21. stoletja.
Stop prekarnim zaposlitvam!
Stop agencijskemu izkoriščanju!
Stop diskriminaciji pri zaposlovanju!
Za pravično plačilo! Za varno zaposlitev!
Za demokracijo v državi in demokracijo v podjetjih.
Za krajši delovni čas!
Vrnimo zopet delu čast in oblast.
