Združeni levici smo se danes opredelili proti predlogu Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank. Gre za enega v svežnju zakonov t. i. bančne unije, s katerim se pristojnost sanacije bank tudi formalno prenaša na kvazi neodvisne organe, kot so Banka Slovenije, Evropska centralna banka in Enotni sklad za reševanje bank. Ključne gospodarske funkcije prenaša na tiste strukture, ki so leta 2013 v Sloveniji umetno povzročile makroekonomski šok, tj. krizo zadolževanja in bančnega sektorja.
Projekt bančne unije naj bi temeljil na medevropski solidarnosti, v resnici pa gre za nadaljevanje procesa, ki je 2013 prisilil slovensko vlado, da je dokapitalizirala banke na podlagi neverodostojnih stresnih testov. Za nagrado, ker smo vložil 3,5 milijarde evrov javnega denarja v banke – v katerih država sploh ni več imela večinskega deleža – se je vlada obvezala, da bodo banke praktično nehale kreditirati gospodarstvo in da jih bo privatizirala. Rezultat je bila prodaja NKBM. V to banko, ki ima preko Poštne banke poslovalnico v vsakem večjem kraju, je bila po krizi vložena milijarda javnega denarja, tako da dosega izjemno visoko (26 %) kapitalsko ustreznost. Kljub temu je bila prodana samo za 250 mio EUR, kar je celo manj od knjigovodske vrednosti. Pri tem je treba upoštevati, da bomo morali državljani verjetno izplačati tudi odškodnine razlaščenim malim delničarjem. podoben scenarij se obeta tudi NLB-ju in Abanki.
V nekaterih državah so se vlade tem navodilom uprle. Italijanska in portugalska vlada še vedno nista prodali podržavljenih bank, za katere se je zanimal zlasti sklad Apollo. Naš politični razred – torej Banka Slovenije, vlada in večina v parlamentu – tega ni bil sposoben. Prejšnji teden so vse režimske stranke raje kot z odporom Evropski komisiji in špekulativnim skladom svojo “državotvornost” pokazale z ratifikacijo priključitve Črni gori Natu.
