V teh dneh spremljamo junaško delo gasilcev in ostalih sodelujočih ter se jim iz vsega srca zahvaljujemo za pogum in napor, s katerimi se soočajo s požari na Krasu. Upamo, da se njihova bitka kmalu konča.
Vendar je največji požar v zgodovini države, povezan z večmesečno sušo, pomanjkanjem vode in prvim resnično globalnim vročinskim valom, danes izjema, jutri pa bo postal pravilo. Ogenj na Krasu je nacionalna katastrofa, ki je le delček mnogo večje globalne katastrofe, ki se imenuje podnebna kriza. Na svojih plečih širom sveta jo občuti na stotine milijonov ljudi, ki se jim pridružujejo prebivalci Krasa, ki trepetajo pred ognjem, in Primorske, ki je ostala brez vode.
Zato nas, ko bo požar pogašen, čaka resna razprava o naših družbenih prioritetah. Če bi zadnjih nekaj vlad namesto načrtov za nakupe patrij, boxerjev, valukov, rosomahov in drugega orožja kupovalo tehniko za gašenje iz zraka (kar smo predlagali lani ob zadnjem sprejemanju državnega proračuna), bi bila tragedija tokratnega požara na Krasu manjša. Če bi vlagali v požarno preventivo, bi bilo požarov manj. Če bi gradili vodovode, bi lahko vodo črpali na licu mesta, namesto da jo vozijo iz notranjosti države. Navsezadnje, če bi imeli letalo, bi ga lahko poslali na pomoč sosedom, enako kot zdaj nam nesebično pomagajo Italijani in Hrvati.
Tudi to je namreč izpolnjevanje zavez do naših partnerjev. Kajti ne ogroža nas vojaški napad, ogrožajo nas požari, suše, poplave in toče. Pred njimi se ne bomo ubranili z oklepniki.
