Policijska pooblastila, ki jih za namen obvladovanja epidemije opredeljuje 103. člen, so že v času obravnave požela nestrinjanje javnosti ter kritiko pravne stroke, informacijske pooblaščenke in varhuha človekovih pravic ter opozicijskih strank. Na njihovo spornost in pretiranost od začetka obravnave opozarjamo tudi v Levici. Pregled določb iz 103. člena kaže na pomanjkljivo in nejasno ureditev policijskih pooblastil, s katerimi se krepi policijska država in omogoča posege v pravico do zasebnosti in pravico do prostega gibanja.
Člen je sporen iz večih vidikov:
-
predlagani ukrep ni začasen, ampak bo veljal tudi po koncu trenutne epidemije;
-
policiji podeljena pooblastila so v večjem delu sicer že zajeta v veljavnem Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in jih policija lahko uporablja že danes, a pri ureditvi v interventnem zakonu pri tem ne veljajo vse predvidene varovalke, ki postavljajo omejitev policiji in zagotavljajo nadzor (na primer možnost privedbe brez naloga);
-
določba daje policiji dodatne “posebne ukrepe”, ki pa niso ne opredeljeni in ne utemeljeni, zato ni jasno, na kakšen način bo policija v okviru te določbe sploh delovala in na kakšen način bo posegala v pravice posameznikov;
-
policija bo v okviru tega člena dostopala tudi do posebej občutljivih podatkov o zdravstvenem stanju posameznika in na podlagi le teh bo lahko odrejala dodatne ukrepe (čeprav za to ni usposobljena, niti nima ustreznih strokovnih znanj, kot jih ima na primer zdravstvena inšpekcija);
-
od skupno enajstih opredeljenih policijskih pooblastilih zakon le uporabo petih veže na preprečevanje in obvladovanje epidemije, ostala pooblastila se lahko uporabljajo brez omejitev;
-
določba omogoča nesorazmeren in neutemeljen poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do svobode gibanja, poleg tega pa omogoča povsem arbitrarno delovanje policije brez ustreznih mehanizmov za nadzor nad zakonitostjo njihovega dela.
V Levici ocenjujemo, da 103. člen ne izpolnjuje pogojev za zakonito in ustavno skladno obdelavo občutljivih (zdravstvenih) osebnih podatkov oziroma dostopa policistov do teh podatkov. Ker gre za pooblastila in ukrepe, ki niti niso zajeti v Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ugotavljamo, da zakon tudi ne zagotavlja ustrezne kontrole, nadzora na dostopom do občutljivih podatkov, niti ne omogoča sodnega varstva v primeru kršitev oziroma zlorab. Poleg omenjenega so določbe 103. čelna v nasprotju z načelom legalitete iz 120. člena Ustave. Iz določbe petega odstavka 103. člena namreč izhaja posebno pooblastilo, ki sploh nima podlage v Zakona o nalogah in pooblastilih policije in sicer, da policist organu, ki je določil ukrep, ki ga je oseba prekršila, predlaga sprejem strožjega ukrepa.
Glede na to, da policija ni pristojna za nadzor nad organi, ki jih v zvezi z nalezljivimi boleznimi določa Zakon o nalezljivih boleznih, in tudi ne nad izvrševanjem pravnih aktov, ki jih ti organi izdajajo, ter zlasti, ker nima z zakonom vzpostavljenih nalog in s tem povezanih pristojnosti za presojo ustreznosti ukrepov določenih oziroma odrejenih po Zakonu o nalezljivih boleznih, je ta določba sporna z vidika ustavnega načela pravne države iz 2. člena Ustave, načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave in načela legalitete iz 120. člen Ustave.
Določba 103. člena je sporna tudi z vidika retroaktivnosti oziroma uporabe novih policijskih pooblastil v primeru odločb o odreditvi karantene in drugih pravnih aktov, ki so bili izdani pred začetkom veljave zakona. Ker zakon ne vsebuje določbe prehodne ureditve ali končne določbe, ki bi urejala ta konkretna razmerja, niti predlagatelj ni utemeljil na kakšen način se bodo določbe uporabljale pri odločbah in drugih ukrepih in aktih po Zakonu o nalezljivih boleznih, ki so bili izdani oziroma odrejeni pred uveljavitvijo interventnega zakona, je določba 103. člena sporna tudi iz tega vidika.
