Na današnji dan pred petimi leti je poslanska skupina (Združene) Levice v parlamentarno proceduro vložila akt o priznanju Palestine. Za ta korak smo se odločili, potem ko je postalo jasno, da bo takratna vlada Mira Cerarja zavlačevala z že sprejetim sklepom, naj za to poskrbi Erjavčevo ministrstvo za zunanje zadeve. Zavlačevanje se je nato nadaljevalo vse do konca mandata in predčasnega odstopa vlade, s čimer je “zmanjkalo časa za tekoče zadeve”.
Ves ta čas smo poslušali izgovore, kako je Republika Slovenija naklonjena priznanju Palestine, vendar moramo počakati na usklajeno priznanje držav Evropske unije. Ta val priznanj se do danes, pet let kasneje, seveda ni zgodil.
Še več, ob kaotični izraelski notranji politiki, kjer voditelji tekmujejo v nabiranju političnih točk na račun Palestincev kot že dolgo ne, in brezpogojni podpori ameriške administracije in Donalda Trumpa osebno so se razmere v Palestini v zadnjem času dodatno poslabšale.
Nazadovanje dosega vrhunec v teh dneh, ko Izrael razpravlja o pripojitvi doline reke Jordan. Dolina predstavlja približno petino okupiranega Zahodnega brega in ozemeljski stik s sosednjo Jordanijo. Palestinci, ki živijo na tem območju, bi prešli iz razmer vojaške okupacije in kršitev mednarodnega vojnega prava v novo stanje, v katerem bi postali drugorazredni prebivalci države Izrael, pri čemer ni izključeno niti formalizirano apartheidovsko odrekanje polnopravnega državljanstva.
Slovenija je tako še enkrat znova zamudila priložnost, da bi z odločno držo prispevala svoj delež k premiku na bolje. Priznanje palestinske državnosti seveda ne bo rešilo najbolj temeljnih vprašanj palestinsko-izraelskega konflikta, kot so dostop do rodovitne zemlje in pitne vode, pravica izgnancev do vrnitve na svoje domove ter popolna ekonomska odvisnost Palestine.
Toda dokler bo politična iniciativa prepuščena ljudem, kot sta Donald Trump in dolgoletni izraelski premier Benjanim Netanjahu, se razmere na Bližnjem vzhodu ne bodo premaknile na bolje.
