Če česa ne razumemo v tem žalostnem trenutku zgodovine, so to politiki, ki odhajajo na Bližnji vzhod, da bi se slikali z neprebojnimi jopiči, vojaškimi terenci in ruševinami. Po možnosti na državne stroške, kot člani parlamentarnih skupin prijateljstev.
Prav tako ne razumemo veselja, s katerim se spet drugi spuščajo v naravnost bizarne polemike. Janez Janša vleče recimo vzporednice med stališči Levice – ki so tudi stališča številnih prebivalcev Slovenije – in pogromom nad judovskim prebivalstvom v nacistični Nemčiji leta 1938, tako imenovano kristalno nočjo.
Gospod Janša nasploh uživa v tovrstnih debatah. Medtem ko je pri izpolnjevanju poslanskih dolžnosti med najmanj vestnimi parlamentarci, si je vzel čas za odbor za zunanjo politiko, na katerem dokazuje, da so si Palestinci sami krivi, ker niso sprejeli preteklih dogovorov z izraelsko državo, kakršni so pač ti že bili.
V trenutkih, kot je ta, se pokaže vsa dvoličnost tistih, ki svoj politični rezultat gradijo na strašenju pred begunci.
Na Bližnjem vzhodu divja vojna. Namesto da bi pozvali k prekinitvi ognja, se navdušujejo in podpirajo maščevalno retoriko izraelskih političnih voditeljev, ki s povračilnimi ukrepi kaznujejo celotno prebivalstvo Gaze in ostalih okupiranih ozemelj.
Kaj lahko nastane iz tega drugega, kot novi valovi beguncev, ki bežijo pred bombami, represijo, pomanjkanjem vode, hrane in elektrike?
Tako kot velja v zadnjih letih za Afganistan, Jemen, Sirijo, Libijo in še marsikje, velja tudi tokrat: edina resnična in dolgoročna rešitev sta dosledna mirovniška drža in reševanje kriznih žarišč, s katerih ljudje bežijo pred vojnami in revščino.
Politiki, ki izmenično navijajo za vojne in nato strašijo pred njihovimi posledicami, ne pomagajo.
