“Kako je možno, da imam na plačilni listi dodatek do minimalne plače?” To je vprašanje, ki si ga vsak mesec zastavlja več kot 41 tisoč delavcev in delavk, zaposlenih v Sloveniji. Absurdno zakonodajo, ki omogoča, da ima lahko delavec v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno plačo, ki je nižja od minimalne, delodajalci pa mu znesek do minimalne plače pokrijejo z “dodatki”, je treba nujno spremeniti. Zato Levica z novelo Zakona o minimalni plači predlaga, da se minimalna plača opredeli kot najnižja osnovna plača. To bi pomenilo konec krivičnega sistema, v katerem delavci na papirju “napredujejo”, medtem ko njihova dejanska plača ostaja nespremenjena. Ti delavci imajo tudi nižje dodatke, saj se obračunavajo od nižje osnovne in ne od minimalne plače. Sprejetje tega zakona je nujno za vzpostavitev socialno in ekonomsko učinkovitega plačnega sistema.
Kar 41.299 delavcev in delavk prejema osnovno plačo, ki je nižja od minimalne plače
Trenutna zakonodaja omogoča absurdne situacije, kjer lahko osnovna mesečna plača delavca, zaposlenega za polni delovni čas, znaša samo 1 evro in to ne bi bilo protizakonito. Čeprav je minimalna plača z letošnjim letom znaša 1074,43 evrov, osnovne plače, določene v višini 500 ali 600 evrov, torej zgolj polovici minimalne plače, niso nič neobičajnega.
Po zadnjih dostopnih podatkih Ministrstva za delo je osnovno plačo, nižjo od minimalne plače, prejemalo kar 41.299 zaposlenih,od tega 7.678 v javnem in 33.621 v zasebnem sektorju. Kdo so ti delavci in delavke? V javnem sektorju so to vsi zaposleni pod 23. plačnim razredom, med njimi so: čistilke, laboranti, receptorji, varnostniki, telefonisti, vzdrževalci, perice, spremljevalci bolnikov, oskrbovalke v bolnišnici, hišniki, bolničarji negovalci, spremljevalci, socialne oskrbovalke, kuharji, natakarji, vozniki reševalci, tajnice, obdukcijski pomočniki, knjigovodje, administratorji, poslovni sekretarji, pomočnice vzgojiteljice …
Podobno slaba je situacija je v zasebnem sektorju. Pregled kolektivnih pogodb in tarifnih prilog v zasebnem sektorju priča, da v večini panog višino izhodiščne oziroma osnovne plače za nižje tarifne razrede določajo pod zneskom minimalne plače. V povprečju višino minimalne plače osnovne plače dosežejo šele v VII. tarifnem razredu. To velja npr. za kolektivne pogodbe v dejavnosti trgovine, kmetijstva in živilske industrije, elektroindustrije, časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, kovinske industrije, cestnega potniškega prometa, poštne in kurirske dejavnosti …
Delavci “napredujejo”, njihova dejanska plača pa ostaja nespremenjena
“Napredoval sem,” nam je cinično sporočil delavec in nadaljeval: “Moja osnovna plača se je dvignila, dodatek do minimalne plače na plačilni listi znižal, na račun pa dobim enako kot prej.” To je eden od najbolj vidnih škodljivih učinkov trenutnega sistema, kjer se delavcem dvig osnovnih plač ne pozna kot dejansko povišanje razpoložljivega dohodka, če njihove osnovne plače tudi po dvigu ne presežejo višine minimalne plače.
V praksi to pomeni, da delavci v nižjih tarifnih oziroma plačnih razredih sicer lahko napredujejo, a zaradi tega dejansko ne bodo imeli višje plače, pač pa le višjo osnovno plačo in nižji dodatek do minimalne plače. Napredovanje na težje in zahtevnejše delovno mesto oziroma napredovanje v nazivu oziroma enostavno povišanje osnovne plače pri delavcih z nizkimi osnovnimi plačami torej ni nagrajeno z višjim mesečnim prejemkom, kot to velja za delavce z višjimi osnovnimi plačami. Gre za očitno diskriminacijo in neutemeljen slabši položaj slabše plačanih delavcev v nasprotju z delavci, ki so na boljšem.
Konkreten primer, pri katerem se jasno pokaže obstoječa diskriminacija delavcev, je nedavni dvig osnovnih plač delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu. Vlada je 18. 11. 2021 s predstavniki sindikatov zdravstva in socialnega varstva podpisala dogovor o nujnih ukrepih na področju plač zdravstvenih delavcev in aneks h kolektivnima pogodbama. Spremembe so se nanašale na približno 200 delovnih mest, na katerih je zaposlenih okoli 35.000 ljudi. Dogovorjene rešitve naj bi pomenile višje plače za več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvu, 80 odstotkov zaposlenih v socialnem varstvu ter 40 odstotkov zaposlenih v plačni skupini J v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. A učinek tega povišanja ni pri vseh zaposlenih enak. Še huje, pri zaposlenih, ki so imeli osnovne plače nižje od minimalnih, dejanskega učinka sploh ni ali se pozna v manjšem delu. Tako se je zgodilo recimo strežnicam v domovih starejših občanov, ki predstavljajo velik del kadra v domovih za starejše. Čeprav so se uvrstile v višji plačni razred, bodo za svoje delo še naprej prejemale enako plačilo. Podobno velja za delovno mesto oskrbovalke, za bolničarje negovalce, za delavce v kuhinji, za vzdrževalce in druge podplačane delavke in delavce, ki od lažno predstavljenih dvigov plač na področju socialnega varstva ne bodo imeli nič.
Dodatek za delovno dobo, nadurno, nočno, nedeljsko in praznično delo se trenutno obračunavajo od osnovne in ne minimalne plače
Medtem ko delavci, katerih osnovne plače dosegajo ali presegajo minimalno plačo, prejemajo dodatke glede na svojo dejansko bruto plačo, delavci, katerih osnovne plače ne dosegajo minimalne plače, prejemajo dodatke, ki so odmerjeni od osnove, ki je nižja od njihove bruto plače. Gre za očitno diskriminacijo in neutemeljen slabši položaj najslabše plačanih delavcev v nasprotju z delavci, ki prejemajo višje plače. S sprejetjem zakona bi tudi najslabše plačani delavci dodatke za delovno dobo, dodatke za nadurno, nočno, nedeljsko in praznično delo ter druge dodatke dobili izplačane vsaj od minimalne plače.
Postopno uvajanje in spodbuda za kolektivne dogovore med sindikati in delodajalci
Pobude za odpravo tega krivičnega sistema so v zadnjih letih prišle tako s strani sindikatov (ZSSS) kot delodajalcev (GZS), pa tudi Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost ter Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. A na tem področju navkljub številnim opozorilom ni prišlo do bistvenih napredkov.
V Levici predlagamo rešitev, ki krivičnost odpravlja postopno in spodbuja kolektivne dogovore med sindikati in delodajalci, in bi morala biti sprejemljiva za vse strani. Predlagamo, da se zakon začne uporabljati 1. januarja 2024, kar pomeni, da imajo delodajalci več kot leto in pol dni časa, da osnovne plače uskladijo z višino minimalne plače. Nadalje za delodajalce, ki jih že ali jih bo pred začetkom uporabe tega zakona zavezovala splošna kolektivna pogodba ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, predlagamo možnost daljšega prehodnega obdobja, v katerem lahko osnovne plače uskladijo postopoma do leta 2026. S tem ukrepom želimo spodbuditi socialni dialog med socialnimi partnerji, saj bodo imeli delodajalci s sklenjenimi kolektivnimi pogodbami bolj ugoden režim uskladitve osnovnih plač z minimalnimi. Tekom tega procesa želimo preko socialnega dialoga spodbuditi čimprejšnje uskladitve vseh osnovnih plač in splošno izboljšanje pogojev dela.
