“Kako je možno, da imam na plačilni listi dodatek do minimalne plače?” To je vprašanje, ki si ga vsak mesec zastavlja več kot 41 tisoč delavcev in delavk, zaposlenih v Sloveniji. Absurdno zakonodajo, ki omogoča, da ima lahko delavec v pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno plačo, ki je nižja od minimalne, delodajalci pa mu znesek do minimalne plače pokrijejo z “dodatki”, je treba nujno spremeniti. Zato Levica z novelo Zakona o minimalni plači predlaga, da se minimalna plača opredeli kot najnižja osnovna plača. To bi pomenilo konec krivičnega sistema, v katerem delavci na papirju “napredujejo”, medtem ko njihova dejanska plača ostaja nespremenjena. Ti delavci imajo tudi nižje dodatke, saj se obračunavajo od nižje osnovne, ne pa od minimalne plače. Sprejetje zakona je nujno za vzpostavitev socialno in ekonomsko učinkovitega plačnega sistema.
Miha Kordiš, poslanec Levice v DZ RS: “Pobuda, ki jo danes predstavljamo, je nadaljevanje našega projekta dvigovanja minimalnih plač. Gre za 40.000 zaposlenih, ki prejemajo nižjo plačo od minimalne; 7.000 je zaposlenih v javnem, 33.000 pa v zasebnem sektorju. Delo teh ljudi je bodisi po plačnem sistemu bodisi po tarifnih pogodbah nepravično ovrednoteno. To se jim konkretno pozna na denarnicah, saj se različni dodatki odmerjajo od osnovne, ne pa od minimalne plače, ki jo prejemajo in do katere pridejo šele z namenskimi dodatki. Ena izmed posledic je tudi to, da morebitnih uskladitev in napredovanj v plačnih razredih v svojih denarnicah ne občutijo. To anomalijo želimo odpraviti in zagotoviti pošteno plačilo za vse. Nadejamo se tudi temu, da bi se minimalna plača vzpostavila kot plačno sidro za vse ostale plačne razrede, ki se lahko potegne in popravi navzgor.“
Kar 41.299 delavcev in delavk prejema osnovno plačo, ki je nižja od minimalne
Trenutna zakonodaja omogoča absurdne situacije, kjer lahko osnovna mesečna plača delavca, zaposlenega za poln delovni čas, potencialno znaša samo 1 evro, pa to ni protizakonito. Čeprav znaša minimalna plača z letošnjim letom 1074,43 evrov, niso nič neobičajnega osnovne plače, določene v višini 500 ali 600 evrov – torej zgolj na polovici minimalne plače.
Po zadnjih dostopnih podatkih Ministrstva za delo je osnovno plačo, nižjo od minimalne, prejemalo kar 41.299 zaposlenih, od tega 7.678 v javnem in 33.621 v zasebnem sektorju. Kdo so ti delavci in delavke? V javnem sektorju gre za vse zaposlene pod 23. plačnim razredom, med katerimi so: čistilke, laboranti, receptorji, varnostniki, telefonisti, vzdrževalci, perice, spremljevalci bolnikov, oskrbovalke v bolnišnici, hišniki, bolničarji negovalci, spremljevalci, socialne oskrbovalke, kuharji, natakarji, vozniki reševalci, tajnice, obdukcijski pomočniki, knjigovodje, administratorji, poslovni sekretarji, pomočnice vzgojiteljic idr.
Podobno slaba je situacija v zasebnem sektorju. Pregled kolektivnih pogodb in tarifnih prilog priča o tem, da v večini panog višino izhodiščne oziroma osnovne plače za nižje tarifne razrede določajo pod zneskom minimalne plače. V povprečju dosežejo osnovne plače višino minimalne šele v VII. tarifnem razredu. To velja, denimo, za kolektivne pogodbe v dejavnostih trgovine, kmetijstva in živilske industrije, elektroindustrije, časopisno-informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, kovinske industrije, cestnega potniškega prometa, poštne in kurirske dejavnosti ipd.
Jasmina Batič, delavka: “Šest let sem delala kot receptorka pri privatnem delodajalcu. Delo je bilo dokaj zahtevno, odnosi z delodajalcem pa naravnost katastrofalni. Ves ta čas sem prejemala minimalno plačo, ki je bila v tistem času še znatno nižja. S to plačo nisem uspela preživeti meseca, na koncu sem si morala denar celo izposojati, da sem lahko prišla v službo. Ob pregledovanju plačilnih list sem ugotovila, da ne dobim niti minimalne plače, in se spraševala, ali je moje delo res tako malo vredno, da ne dobim niti minimalke. Počutila sem se ponižano in izkoriščeno. Ni pošteno, da človek dela, hodi v službo, za svoje delo pa ne dobi niti minimalne plače. Kasneje sem ugotovila, da sem imela zaradi nizke osnove tudi nižje dodatke. Vesela sem, da se o tem problemu govori, in skrajni čas je, da se na tem področju nekaj stori.”
Delavci “napredujejo”, njihova dejanska plača pa ostaja nespremenjena
To je eden od najbolj vidnih škodljivih učinkov trenutnega sistema, kjer se delavcem dvig osnovnih plač ne odrazi kot dejansko povišanje razpoložljivega dohodka, saj ostanejo osnovne plače kljub dvigu pod višino minimalne.
Delavci v nižjih tarifnih oziroma plačnih razredih “na papirju” sicer lahko napredujejo, a zaradi tega dejansko nimajo nič višje plače, pač pa le višjo osnovno plačo in nižji dodatek do minimalne plače. Napredovanje na zahtevnejše delovno mesto oziroma napredovanje v nazivu ali enostavno povišanje osnovne plače pri delavcih z nizkimi osnovnimi plačami torej ni nagrajeno z višjim mesečnim prejemkom, kot to velja za ostale delavce. Gre za očitno diskriminacijo ter neutemeljen in krivičen položaj slabše plačanih delavcev v primerjavi z delavci, ki so že v osnovi na boljšem.
Drugi konkreten primer, pri katerem se jasno pokaže obstoječa diskriminacija delavcev, je nedavni dvig osnovnih plač delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu. Vlada je 18. 11. 2021 s predstavniki sindikatov zdravstva in socialnega varstva podpisala dogovor o nujnih ukrepih na področju plač zdravstvenih delavcev in aneks h kolektivnima pogodbama. Spremembe so se nanašale na približno 200 delovnih mest, na katerih je zaposlenih okoli 35.000 ljudi. Dogovorjene rešitve naj bi pomenile višje plače za več kot 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvu, 80 odstotkov zaposlenih v socialnem varstvu ter 40 odstotkov zaposlenih v plačni skupini J v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva.
Učinek tega povišanja pa pri vseh zaposlenih ni enak. Še huje, pri zaposlenih, ki so imeli osnovne plače nižje od minimalnih, dejanskega učinka sploh ni ali se pozna v manjšem, skoraj neznatnem delu. Tako se je zgodilo recimo strežnicam v domovih za starejše občanov, ki predstavljajo velik del kadra v domovih za starejše. Čeprav so se uvrstile v višji plačni razred, bodo za svoje delo še naprej prejemale enako plačilo. Podobno velja za delovno mesto oskrbovalke, za bolničarje negovalce, za delavce v kuhinji, za vzdrževalce ter za vse druge podplačane delavke in delavce, ki od lažno predstavljenih dvigov plač na področju socialnega varstva ne bodo imeli nič.
Dodatki za delovno dobo, nadurno, nočno, nedeljsko in praznično delo se trenutno obračunavajo od osnovne, ne pa od minimalne plače
Dodatni vir diskriminacije podplačanih delavk in delavcev so dodatki. Medtem ko prejemajo delavci, katerih osnovne plače dosegajo ali presegajo minimalno plačo, dodatke glede na svojo dejansko bruto plačo, pa so delavcem, katerih osnovne plače ne dosegajo minimalne, dodatki odmerjeni od osnove, nižje od njihove bruto plače. Gre za očitno neutemeljen slabši položaj najslabše plačanih v primerjavi z bolje plačanimi delavci. S sprejetjem zakona bi tudi najslabše plačani delavci dobili dodatke za delovno dobo, za nadurno, nočno, nedeljsko in praznično delo ter druge dodatke izplačane glede na minimalno plačo.
Postopno uvajanje in spodbuda za kolektivne dogovore med sindikati in delodajalci
Pobude za odpravo krivičnega sistema so prišle v zadnjih letih tako s strani sindikatov (ZSSS) kot delodajalcev (GZS), pa tudi z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. A na tem področju navkljub številnim opozorilom ni prišlo do bistvenega napredka.
Tea Jarc, predsednica sindikata Mladi plus: “Tudi sindikati podpiramo novelo Zakona o minimalni plači, ker je trenutni zakon nepravičen. Sindikati poskušamo situacijo urejati preko kolektivnih pogodb, a je to težko spremeniti, če se delodajalci ne želijo pogajati in če kolektivne pogodbe več ne pokrivajo največjega števila delavk in delavcev. Zato je smiselno, da se na nacionalni ravni minimalna plača uredi na način, da bo osnovna plača predstavljala minimalno plačo, ta pa plačno dno, ne pa da postane nova normalnost za večino delavk in delavcev. V preteklih mesecih smo lahko videli, kako je vlada z Zakonom o dohodnini krepko posegla v sistem plač ter nagradila predvsem tiste z najvišjimi plačami, seveda na škodo javnih financ. Sedaj od vlade pričakujemo, da bo zaznala realne probleme delavk in delavcev, ki so v najnižjih razredih, in podprla novelo Zakona o minimalni plači.“
V Levici predlagamo rešitev, ki krivičnost odpravlja postopno, ki spodbuja kolektivne dogovore med sindikati in delodajalci in ki bi morala biti sprejemljiva za vse strani. Predlagamo, da se zakon začne uporabljati 1. januarja 2024, kar pomeni, da imajo delodajalci več kot poldrugo leto časa, da osnovne plače uskladijo z višino minimalne plače. Za delodajalce, ki jih že ali jih bo pred začetkom uporabe zakona zavezovala splošna kolektivna pogodba ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti, predlagamo možnost daljšega prehodnega obdobja, v katerem lahko osnovne plače uskladijo postopoma do leta 2026.
S predlaganimi ukrepi želimo spodbuditi tudi dialog med socialnimi partnerji, saj bodo imeli delodajalci s sklenjenimi kolektivnimi pogodbami bolj ugoden režim usklajevanja osnovnih plač z minimalnimi.
