Z današnjo slovesnostjo so se zaključile olimpijske igre v Tokiu. Med najboljšimi športniki in športnicami sveta so sodelovali tudi naši rojaki, ki so navduševali s svojimi nastopi. Uspehi košarkarjev, kolesarjev, judoistk, kanuistov, plezalk, atletov in atletinj ter drugih športnih junakov nam jasno kažejo, da nič ni nemogoče in da se dvomilijonska nacija lahko kosa z veliko večjimi nasprotniki.
Ob zaključku olimpijskih iger je čas za slavje, ponos in zahvalo športnikom in športnim delavcem. Ob uspehih naših športnikov ne smemo zanemariti, da so njihovi rezultati plod dobrega dela in znanja v slovenskem športnem prostoru in tudi posledica truda, dokazovanja ter veselja in razočaranj preteklih slovenskih športnih prebojnikov. Zaključek olimpijskega ciklusa mora biti tudi čas za analizo preteklega dela. Poštena ocena dela športnih izvršilnih oblasti bi morala kaj hitro izbrisati njihove nasmeške.
Ko se bodo bleščice razkadile, fanfare potihnile in soji žarometov ugasnili, bo slovenski šport spet ostal sam. Nihče izmed akterjev trenutnih oblasti ne bo na glas omenjal ogromnih težav, s katerimi se šport sooča že dlje časa. Nihče od njih ne bo dovolj pošten, da bi priznal, da je slovenski šport v krizi.
Klubi, ki so temelj reprezentančnega udejstvovanja, umirajo po obrokih. Privatizacija največjih slovenskih podjetij je doprinesla k manjšim finančnim vložkom v šport. Nekdanji uspehi košarkarskih, rokometnih, nogometnih in odbojkarskih ekip, ki so krojile vrh v najboljših evropskih klubskih tekmovanjih, so le še prijeten spomin. Trenerji, igralci in mlajši talenti bežijo čez mejo, saj jim domači klubi s prekarnimi zaposlitvami vedno težje omogočajo kvaliteten razvoj. Športna znanost je v preteklem desetletju naredila ogromen korak naprej. A le peščica slovenskih klubov še zmore zagotoviti primerne pogoje z izobraženim trenerskim štabom in obvezno kineziološko-medicinsko obravnavo. Bo v takšnih razmerah izjemno talentirana generacija košarkarjev, rojena ob prelomu tisočletja, uspela uspešno zamenjati sedanje košarkarske junake? Kdo bo poskrbel za vlaganje v športni razvoj mladih?
Še hujše od nerazumevanja je namerno uničevanje slovenskega športa. Vlada je v obdobju epidemije šport zadušila. Namesto promocije gibanja je v času zaprtja države ljudem svetovala, naj ostanejo doma, predsednik vlade pa je mladostnikom predlagal, naj igrajo videoigrice. Koliko predstavniki koalicije, ki v teh dneh na družbenih omrežjih brez sramu hvalijo slovenske športne junake, resnično cenijo šport, so pokazali na nujni seji Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino v mesecu aprilu. Med drugim so zavrnili predlog opozicije, da bi se ukrepi na področju športa med epidemijo uskladili s predstavniki slovenskega športa. Pokazali so, da ljudi, ki delujejo v športu, niti najmanj ne cenijo. Strokovna skupina za zajezitev covida-19 in gospodarski minister sta presodila, da je normalno obratovanje vseh trgovin bolj pomembno od športa, ki so ga v aprilu – poleg šolstva – že tretjič zaprli! Odnos do športa je trenutna vlada pokazala tudi z menjavo (preglasnih) članov Strokovnega sveta RS za šport, ki so javno opozarjali na omenjene težave. Strokovnjake, med njimi ugledne profesorje na visokošolskih zavodih s področja kineziologije in pedagogike športa, so zamenjali poslušni člani, ki tiho sprejemajo vse ukrepe in omejitve.
V Levici obsojamo odnos trenutne oblasti do športa v času epidemije. Zapiranje športa, onemogočanje športnega udejstvovanja mladih, “ZOOM treningi”, nesramne izjave ministrice Kustec, menjave članov Strokovnega sveta RS za šport in nenazadnje zaprtje šol ter posledično okrnjen pouk športne vzgoje so povzročili nepopravljivo škodo. Veliko otrok je prenehalo z redno športno vadbo, nekatera športna društva so ugasnila, gibalna slika osnovnošolskih otrok je glede na prejšnja leta katastrofalna. Slaba popotnica za kovanje bodočih športnih junakinj in junakov, ki bodo na največjih tekmovanjih sodelovali čez dve, tri ali štiri olimpijade.
V Levici se zavedamo opisanih težav in že pripravljamo odgovore nanje. Zato z zadržkom opazujemo naučene nasmeške zunanjega ministra na Elizejskih poljanah, Instagram poziranje predsednika države ob uspehih naših športnikov in športnic, cenene Facebook objave predsednika vlade, ki prikazujejo družinsko veselje v slovenskem dresu, in predvsem mahanje z zastavicami “športne” ministrice, ki norme za obisk Tokia nikakor ni izpolnila. Želimo si, da bi trenutna oblast prepoznala težave športa in jih v prihodnjih mesecih – skupaj s predstavniki stroke in opozicije – končno začela reševati. Uspehi naših športnih junakov morajo biti tudi jasen signal, da se športa in gibanja nikakor več ne zapira!