Na današnjem posvetu Gospodarske zbornice Slovenije z naslovom Domino učinek zakona o minimalni plači so se predstavniki nekaterih delodajalcev ostro zoperstavili dvigom minimalne plače. Kot je pri GZS v navadi, so se poslužili katastrofične retorike, češ da bosta dvig minimalne plače in izključitev dodatkov iz minimalne plače ugonobila slovensko izvozno gospodarstvo, povzročila množično nezaposlenost in inflacijo. Argumenti delodajalcev so metanje peska v oči. Slovenska podjetja že od leta 2013 dalje beležijo rekordne rasti dobičkov, ki jih rast minimalnih plač nikakor ne dohaja. Člani GZS z nasprotovanjem dvigu minimalne plače sporočajo, da tudi v prihodnje svojih rekordnih dobičkov nočejo deliti z delavci, ki te dobičke ustvarjajo.
Dvig minimalne plače zagotavlja, da bo lahko vsak, ki dela, dostojno živel
Nizka minimalna plača ustvarja revščino med zaposlenimi, ki znatno prispeva k temu, da je po zadnjih podatkih med vsemi 268.000 osebami, ki živijo pod pragom tveganja revščine tudi 56.000 delovno aktivnih. Število revnih zaposlenih v Sloveniji se po podatkih Eurostata v zadnjih letih povečuje in prihaja nevarno blizu najslabšim zabeleženim trendom iz leta 2013. Da prenizko plačilo za delo povzroča resno socialno stisko pri ljudeh opozarjajo tudi humanitarne organizacije, ki se z fenomenom revnih zaposlenih srečujejo na vsakodnevni ravni. Postopen dvig minimalne plače je zato nujen pogoj za zagotovitev temeljnih delavskih pravic in prepotreben korak v boju proti revščini in socialni izključenosti.
Zakon, ki zagotavlja dvig minimalne plače, je s svojimi podpisi podprlo 52 poslancev. Čisto vse sindikalne centrale in približno 30 humanitarnih in dobrodelnih organizacij, med njimi Rdeči križ, Karitas, Zveza prijateljev mladine Slovenije, projekt Botrstvo, Slovenska filantropija itd. V skupni izjavi so med drugim zapisali, da gre za »gesto temeljne človečnosti, ki nikogar ne prizadeva onkraj meja sprejemljivega, in ob kateri bi morali preseči vsakodnevna politična nasprotja ter poceni nabiranje političnih točk. Pogled v prazno denarnico nikoli ni bil, ni in ne bo stvar ideologije.”
Luka Mesec: “Dobički so v zadnjih letih skokovito rasli. Leta 2013 so znašali 169 mio evrov, leta 2018 pa že 4,2 milijarde evrov. Sporočilo GZS zaposlenim danes je: teh, milijardnih dobičkov nismo pripravljeni deliti z delavci. V Levici se bomo za pravične in dostojne plače borili z vsemi sredstvi. Minimalno plačo, če bo treba, bomo branili tudi na referendumu.”
Višji kot so dobički, bolj se GZS upira dvigu plač
Leta 2013 so slovenska podjetja imela skupaj 169 milijonov evrov čistega dobička. Leta 2015 so ti zrasli na 2,2 milijarde, leta 2016 na 3,2 milijarde, leta 2017 na 3,6 milijarde evrov. Lansko leto pa so dobički narasli kar na 4,2 milijarde evrov. Leta 2016 so čisti dobički narasli za 70%, medtem ko se minimalna plača ni dvignila niti za promil. Leta 2017 so so čisti dobički povečali za 15%, minimalna plača pa je narasla le za 1,8%. Lani, ko so dobički poskočili še za dodatnih 16%, pa je minimalna plača zrasla za 4,7%.
Naslednje leto bo minimalna plača končno dosegla 700 evrov neto
GZS z nasprotovanjem dvigu minimalne plače ne zastopajo interesov gospodarstva nasploh, temveč interese ozkega kroga tistih izvozno usmerjenih industrijskih podjetij, ki so svoj poslovni model osnovala na izredno nizki ceni delovne sile. Med podjetji, kjer je največ zaposlenih na minimalni plači, prevladujejo podjetja iz storitvenega sektorja. Kar 80% zaposlenih na minimalni plači je v trgovini, gradbeništvu, izobraževanju, prometu, gostinstvu in zdravstvu. Zanje dvig minimalne plače in izključitev dodatkov gotovo ne bosta povzročila usodnega šoka, saj je v storitvenem sektorju stroškovna konkurenčnost veliko manj pomembna kot v izvozni industriji.
Na rast plač je potencialno občutljiva le peščica izvozno usmerjenih podjetij v predelovalni industriji, ki so svoje poslovne modele osnovala na nizkih stroških delovne sile. Ne bo pa prizadela izvoznih podjetij, ki vlagajo v svojo blagovno znamko in proizvajajo visoko dodano vrednost. V teh podjetjih so plače praviloma veliko višje od minimalnih. Zato zaradi dviga minimalne plače nikakor ne bo trpel celoten izvozni sektor. Po podatkih Ajpesa je namreč ravno predelovalni sektor leta 2018 beleži največjo rast čistega dobička v Sloveniji. Največ je k rasti tega dobička prispevala proizvodnja farmacevtskih preparatov, motornih vozil in kovinskih izdelkov. Te panoge bodo zaradi rekordnih dobičkov zlahka absorbirale rast minimalnh plač, ne da bi jim bilo treba odpuščati in napihovati cen svojih produktov. Poleg tega pa delež zaposlenih v najnižjem plačnem razredu v nobeni od teh panog ne presega 4,2% vseh zaposlenih. Dvig minimalne plače torej nikakor ne bo imel katastrofalnega vpliva na celotno panogo, kaj šele na celotno gospodarstvo.
Če delodajalec lahko dobičke ustvarja le tako, da onesnažuje okolje, potem problem ni v zakonodaji, ki prepoveduje onesnaževanje okolja, temveč v delodajalcu, ki se tej zakonodaji noče prilagoditi. Enako velja za delodajalce, ki se pritožujejo nad dvigom minimalne plače. Problem ni v zakonodaji, ki zagotavlja dvig minimalne plače, temveč v tistih delodajalcih, ki se še naprej vztrajno upirajo temu, da bi najslabše plačanim delavcem, ki ustvarjajo njihove dobičke, zagotovili dostojno plačilo za njihovo delo.
GZS seveda povsem zamolči izrazito pozitivne učinke dviga minimalne plače na gospodarstvo. OECD v zadnjem poročilu ugotavlja, da gospodarska rast Slovenije ostaja trdna ravno zaradi močnega domačega povpraševanja, predvsem zaradi ugodnejših razmer na trgu dela, realne rasti plač in visokega zaupanja potrošnikov. Dvig minimalnih plač, ki se bodo prelile v dodatno potrošnjo, bo zato dodatno okrepila gospodarsko rast.
Zakaj so lahko cene v istih trgovinah v Avstriji iste, plače pa višje kot v Sloveniji?
GZS nas straši, da bo dvig minimalne plače povzročil rast cen oziroma inflacijo, kar je čisto zavajanje. V Avstriji, Nemčiji in v Italiji so prodajalci plačani precej bolje kot pri nas. V Nemčiji znaša urna postavka prodajalca okrog 12 evrov. V Avstriji prodajalec dobi 1700 evrov bruto plače, božičnico in regres za letni dopust. V Italiji pa se plače prodajalca začnejo pri 1100 evrih neto. Čeprav so plače v vseh teh država višje kot pri nasa, so cene izdelkov pri nas enake ali celo nižje kot v teh državah.
