Na današnji dan leta 2008 je propadla ameriška investicijska banka Lehman Brothers, četrta največja banka v ZDA. Gre za največji razglašeni bankrot v ameriški zgodovini, ki je povzročil vsesplošno paniko in padec cen delnic na svetovnih tržiščih. Izginotje te banke je mejnik, ki je obveljal za začetek svetovne gospodarske krize – najdaljše in nekaterih pogledih najbolj globoke gospodarske krize v zgodovini kapitalizma. Med leti 2008 in 2009 je na primer izginilo kar 6 % vseh ameriških delovnih mest.
Ko se je kriza leta 2009 prelila v Evropo, je doživela Slovenija največji gospodarski padec v evrski skupini – dobrih 8 % BDP v letu dni. To je bil čas varčevalnih ukrepov ZUJF, privatizacije Mercatorja in vrste drugih spornih ukrepov, ki jih še danes nismo odpravili. Kriza namreč nikoli ni “prilagajanje objektivnim okoliščinam”, kot se se izgovarjali zagovorniki neoliberalnih ukrepov. Kriza je priložnost za predrugačenje političnih in razrednih razmerij moči v družbi, ki so jo politične in gospodarske elite dodobra izkoristile.
Dandanes pomnimo propad Lehman Brothers in gospodarsko krizo nasploh predvsem po pohlepu in goljufijah njihovih akterjev. Izkazalo se je, da so bankirji Lehman Brothers in drugih bank množično trgovali in zavajali z vrednostnimi papirji, ki so temeljili na rizičnih hipotekah. Gre za vrednostne papirje z visoko verjetnostjo, da imetnik hipoteke ne bo več zmogel odplačevati, zato so obrestne mere izjemno visoke – za tiste, ki si upajo tvegati. Investicijske banke so v to tveganje skočile z glavo naprej. Toda ko so z rastočimi cenami nepremičnin začele hipoteke zapadati, se je sprožil niz domin, ki je privedel vse do ameriške nepremičninske krize, evropske dolžniške krize in do recesije na celotnem planetu.
Toda vsega tega ne moremo pripisati izključno pohlepu nekaj bankirjev in slepoti zagovornikov tržne svobode. Kapitalizem bo namreč vedno, bolj ali manj redno zapadal v obdobja padanja profitabilnosti kapitala. To so obdobja, v katerih začnejo bankirji in menedžerji iskati vedno bolj kreativne, tvegane, sporne in izkoriščevalske načine, kako ohranjati rast dobičkov v svojih korporacijah – če ne drugače, pa vsaj na papirju.
Kar se je dogajalo v investicijskih bankah leta 2008 tako ni toliko vzrok krize, kolikor je njen simptom. Takšni krizi ne pravimo nič manj kot kriza kapitalističnega produkcijskega načina. Zavedati se moramo, da se bo prej ali slej ponovila. In pripravljeni moramo biti, ko bodo politične in gospodarske elite zopet začele razmišljati, da je kriza pravzaprav tudi priložnost.
