Objavljeno, 25.06.2015
Danes se spominjamo 25. junija 1991, dneva, ko je Slovenija razglasila svojo uradno neodvisnost od nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Odločitev o slovenski odcepitvi od SFRJ je bila sprejeta z najvišjo možno stopnjo demokratičnosti, saj je 26. decembra 1990 na referendumu o neodvisnosti Republike Slovenije zanjo glasovalo preko 93 odstotkov udeleženih volivcev. Vendar je to, demokratičnost sprejetja odločitve o odcepitvi, edino, kar pri njej ni sporno. Okoli vsega ostalega (okoli njene legalnosti, okoli njene vloge pri sprožitvi vojn na območju nekdanje skupne države, okoli tega, ali jo moramo razumeti kot uresničitev tisočletnega sna slovenskega naroda ali morda zgolj kot nujno izbiro, ki so jo narekovale neke zgodovinske okoliščine) pa se še vedno tolčejo različna mnenja.
Odločitev volivcev na referendumu o neodvisnosti Republike Slovenije ni bila uresničitev tisočletnega sna slovenskega naroda. Prav tako ni bila edini način reševanja slovenskega narodnega vprašanja. Nasprotno, sprejeta je bila po dolgoletnem zaostrovanju položaja perifernih držav, po dolžniški krizi, ki je po neoliberalnem obratu nastopila v Južni Ameriki in Vzhodni Evropi. Sprejeta je bila po tem, ko je socialistično alternativo ekonomski in politični krizi (uvedba dejanskega samoupravljanja in odprava monopola političnega razreda) zatrlo oblikovanje kulturno-političnih republiških »elit« (decentralizacija namesto demokratizacije, nacionalizem namesto emancipacije). Zato jo je treba presojati z vidika dejanskih posledic teh procesov in ne s stališča mitologije tisočletnega sna.
Po štiriindvajsetih letih od tistega poletnega dne, ki so mu »elite« včeraj zvečer vzklikale na Kongresnem trgu, si nihče več ne more zatiskati oči pred strašnostjo teh posledic. Ne demokratizacije in emancipacije – kar smo dobili, za kar plačujemo ceno danes in bomo plačevali še večjo v prihodnosti, je bil izbris ljudi, varčevalcev in družbenega premoženja. In prav v teh dneh in mesecih nam trenutna vlada jemlje še tisto malo, kar je od družbenega premoženja po desetletjih plenjenja ostalo. Vlada Lojzeta Peterleta je ustvarila pidovske barone. Prva vlada Janeza Janše je prinesla gospodarske tajkune. Vlada Mira Cerarja (in tudi njene predhodnice, od katerih čisto nobena ni brez svojega dela krivde) pa državne banke in podjetja za drobiž ter za pohvalo iz Bruslja in Berlina prepušča špekulantskim kobilicam.
Ampak tovarišice in tovariši – vse lahko še spremenimo! Morda smo izgubili brniško letališče, Helios in Fotono, a privatizacijski seznam je še dolg in privatizacijska strategija, ki jo vlada zavajajoče imenuje »strategija upravljanja«, še ni sprejeta. Podprimo napredne sile v parlamentu, pridružimo se glasovom razuma v civilni družbi, preplavimo trge in ulice slovenskih mest! Vendar ne storimo tega zato, ker bi podpirali nedemokratičnost, koruptnost in neučinkovitost, ki naj bi bili tako značilni za državne banke in podjetja. To storimo zato, ker lahko le preko državnega lastništva bank in podjetij menedžersko avtokracijo zamenjamo z delavsko demokracijo, maksimizacijo dobička in zasebnih koristi kot osrednji motiv njihovega poslovanja pa z zadovoljevanjem družbenih potreb.
Predvsem pa, tovarišice in tovariši, storimo to zaradi stare priložnosti, ki si jo s tem spet odpremo. Zaradi priložnosti, da se rešimo diktata Bruslja, Berlina ter domačih in tujih elit. Zaradi priložnosti, da postanemo gospodarji svojih usod in da v ključnih trenutkih ne bomo več zgolj talci zgodovinskih okoliščin. Zaradi priložnosti, da popravimo posledice svojih preteklih izbir in da začnemo graditi družbo, kakršno si kot človeška bitja zaslužimo. Družbo enakosti, pravičnosti in solidarnosti. Socializem za 21. stoletje.
