Naslednje leto bo minilo trideset let od sramotnega izbrisa 26.000 ljudi iz registra prebivalcev Republike Slovenije, ki se je zgodil na današnji dan leta 1992. Šlo je za največjo množično kršitev človekovih pravic v zgodovini samostojne Slovenije. Da bi bila sramota še večja, se za storjeno krivico do danes ni opravičila nobena državna institucija. Zgolj po zaslugi dolgoletnih prizadevanj za vrnitev pravic izbrisanim je dejanje ostalo v spominu družbe in ni obtičalo pozabljeno v arhivih državnih administrativnih aparatov. O upravičenosti boja je naposled odločila tudi uspešna tožba izbrisanih na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je obsodilo izbris in Republiki Sloveniji naložilo, naj izbrisanim povrne nezakonito odvzet status stalnih prebivalcev. In da jim izplača odškodnino, česar se je država lotila polovičarsko in z zavlačevanjem.
Primer izbrisanih je pomemben tudi zaradi tega, ker se skoraj 30 let kasneje spet dogajajo množične kršitve s strani oblasti. Omenimo samo nedavni predlog spremembe zakona o prijavi bivališča, ki pri najbolj osnovnem birokratskem postopku od ljudi pričakuje opredelitev o svoji narodnosti in veroizpovedi. Točno pri takšnih primerih se moramo zelo pazljivo vprašati, kdo bo razpolagal s tovrstnimi podatki in s kakšnim namenom.
Zlorab so že leta v Sloveniji deležni begunci – večino policija brez pravnega varstva in v nasprotju z mednarodnim pravom na meji vrača na Hrvaško, kjer so pretepeni, oropani in sistematično mučeni, nato pa sredi zime potisnjeni še dlje nazaj v taborišča v bosanskih gorah. Tako kot pri izbrisanih oblasti trdijo, da ti ljudje sploh ne obstajajo. Še tistih nekaj beguncev, ki jim uspe v Sloveniji zaprositi za azil, je večinoma zavrnjenih ali obsojenih na dolgotrajno nevidno življenje brez dokumentov.
Med epidemijo je uporaba represije postala povsem normalna stvar – ljudje, ki se borijo za svoje politične pravice, so arbitrarno kaznovani ali zaprti s strani policije. Kritiki oblasti, kot so npr. nevladne organizacije, izgubljajo vsa sredstva in so celo preganjani iz svojih prostorov. Še vedno odmeva tudi uničenje Avtonomne tovarne Rog, znotraj katere so se izbrisani pred mnogimi leti prvič začeli organizirati v Socialnem centru Rog.
Veliko simbolike je v tem, da je Mestna občina Ljubljana mimo sklepa o izvršitvi odgnala tamkašnje posestnike in nadnje poslala represivne organe, v medijih pa govorila, da teh ljudi sploh ni bilo. Teden dni kasneje pa širila govorice o uporabnikih igel in tatovih koles na tako pritlehen način, da se tega ne bi sramovala niti Nova24.
Naše oblasti si že 30 let prizadevajo izbrisati nekatere družbene skupine. Pri tem pogosto sodelujejo celo iste stranke in politiki, ki so sami neposredno odgovorni za sramoten izbris prebivalstva v 90. letih. Pa tudi če bi bili pripravljeni priznati svoje napake in pošteno izplačati odškodnine, te ne bodo vrnile dolgih izgubljenih let, ko so bili izbrisani potisnjeni v socialno in duševno stisko.
