O učinkih davčne reforme za bogate

Vlada Marjana šarca pred javnostjo noče jasno in glasno povedati, da bodo tudi tokrat od njihovih reform največ dobili bogati, najmanj pa revni. Raje kot da bi govorila resnico, se poslužuje zavajanja in zatrjuje, da so spremembe dohodninske lestvice osnovane »na način, da se v največji meri razbremeni srednji dohodkovni razred«.

Več kot dve tretjini zaposlenih ima plačo nižjo od povprečne. Med tistimi, ki dobijo največ ni srednjega sloja in inženirjev, ampak zgolj dobro plačani politiki, zdravniki, odvetniki in menedžerji. Davčna reforma za delavcem z najnižjimi prihodki daje drobiž, v celem letu za ceno ene kave, menedžerjem pa podarja skoraj 2000 evrov letno.

Ekonomsko socialni svet se ne upošteva takrat, ko to koristi kapitalu in bogatim

V prejšnjem tednu je bilo s strani predstavnikov kapitala in vladne koalicije slišati, da je neodgovorno, da Levica predlaga dan dopusta za spremstvo prvošolčka na prvi šolski dan tudi za delavce v zasebnem sektorju, uskladitev minimalne postavke za študentsko delo z minimalno plačo in ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, mimo Ekonomsko-socialnega sveta. To so trdili, čeprav bi morala za Informiranost ESSja poskrbeti Vlada RS kot partnerica v ESS.

Samo teden dni kasneje je vlada mimo soglasja ESS in kljub eksplicitnemu nasprotovanju sindikatov sprejela dohodninsko reformo, ki najbolj koristi tistim z najvišjimi prihodki in kapitalu. Minister za finance Andrej Bertoncelj je šel celo tako daleč, da je javnost na tiskovni konferenci zavajal o vlogi ESS pri sprejemu davčne reforme.

Vlada dela 74 milijonov veliko luknjo v proračunu za leto 2020

Ker proračun ne predvideva učinkov na vladi sprejete davčne reforme, vsebuje pa učinke mehkih ukrepov pri pobiranju davkov, ki naj bi prinesli manjkajočih 74 milijonov, bo v proračunu za leto 2020 nastala luknja v višini 74 milijonov evrov.

Vlada zavaja tudi ko pravi, da je paket davčnih reform proračunsko nevtralen. Izpad proračunskih sredstev celotnega davčnega paketa, vključno z aprilsko razbremenitvijo regresa, bo znašal najmanj 166 milijonov evrov!

Vlada hkrati govori, da si ne moremo privoščiti ukinitve DZZ, ki bi proračun stala 68 milijonov evrov, večina ljudi pa bi bila na boljšem več kot 90%, zdaj pa sprejema skoraj trikrat dražji paket ukrepov, ki bo v korist najbogatejših osiromašil javno blagajno.

Luka Mesec: “Kar se je dogajalo včeraj, je po vsej verjetnosti začetek konca sodelovanja med Levico in vlado Marjana Šarca. Medtem ko je koalicija v parlamentu skupaj s stranko Janeza Janše dala zeleno luč ukinitvi dodatka za delovno aktivnost, ki jemlje 16 mio evrov revnim zaposlenim, samozaposlenim in materam samohranilkam, je vlada par ulic proč sprejela predlog davčne reforme, ki bo državni proračun oklestila za 72 mio evrov (več kot bi stala ukinitev DZZ, za katero vlada pravi, da si je ne moremo privoščiti). Njen učinek: 1,6 evra letno več za delavca na minimalni plači, 1989 evrov več za menedžerja s šestkratnikom povprečne plače. Oziroma drugače: delavec si bo lahko privoščil eno kavo na leto več, menedžer pa počitnice na Bahamih.”

Kršitev sporazuma o sodelovanju med Levico in strankami koalicije za leto 2019

Vlada v postopku priprave davčne reforme ni spoštovala sporazuma o sodelovanju med levico in strankami koalicije za leto 2019, ki je predvideval, da se davčna reforma uskladi na skupni delovni skupini. To se ni zgodilo in predstavlja hudo kršitev podpisanega sporazuma.

Kljub temu se je vlada odločila, da ne bo uresničila še enega od 13 projektov, ki naj bi jih skupaj izpeljali. (V tem trenutku je uresničen zgolj 1 od 13 dogovorjenih projektov.) Namesto da bi z zakonom, ki bi ga v parlamentarno proceduro vložila Levica, pravičneje obdavčili kapital (postopni dvigi nominalne stopnje davka na dobiček na evropsko povprečje 22% in uvedba minimalne stopnje obdavčitve) je vlada Marjana Šarca na lastno pest sprejela zakon, ki dogovor ignorira in predstavlja le manjši korak na boljše.

Luka Mesec: “Če poslušate, kaj je pred volitvami govorila Levica in kaj sredinske stranke, se zdi, da imamo dolgoročno zelo podobne cilje. Vsi bi Slovenijo leta 2050 radi videli kot družbo, v kateri ne bo revščine, ki bo imela UTD, hitre vlake, krajše delovnike, visoko tehnologijo, brbotajočo znanost in kulturo, ničelni ogljični odtis. A vse bolj se kaže razlika. Medtem ko v Levici skušamo ves čas utirati pot do skupnega cilja, sredina dela ravno obratno in ta cilj odlaga v leto 2050, ko naj bi ga čudežno uresničil nekdo drug.”