Po podatkih, ki jih je razkrila geodetska uprava, ima rekorder v Sloveniji v lasti kar 370 nepremičnin.
Nasprotniki nepremičninskega davka tega ne omenijo, ampak se skrivajo pod podobo podeželja, kjer si je gospodar z odtegovanjem od ust in lastnim trudom zgradil hišo, v kateri živi. Ampak gre za zavajanje, saj bistvo pravičnega nepremičninskega davka ne bodo tisti, ki imajo v lasti eno nepremičnino, v kateri živijo.
Slovenija vsekakor je dohodkovno zelo egalitarna družba, ampak po premoženjski plati je situacija v resnici popolnoma nasprotna.
En posameznik s 370 nepremičninami je vrh ledene gore in še skoraj 74 tisoč dodatnih prebivalcev Slovenije je takšnih, ki imajo v lasti tri stanovanjske nepremičnine ali več.
Rezultat te premoženjske neenakosti je denino to, da se samo v Ljubljani, sodeč po električni porabi, nahaja več kot 10 tisoč praznih stanovanj. Ta zgolj čepijo kot špekulativna kapitalska naložba, ki ji vrednost narašča brez kakršnegakoli truda ali tveganja, medtem ko se nepremičninski trg pregreva in cene letijo v nebo. Tukaj so še stanovanja, ki se oddajajo kratkoročno na AirBnB in z zažiranjem v stanovanjski fond dodatno poglabljajo stanovanjsko krizo.
Zato je nepremičninski davek pomemben. Zato, da se prazna stanovanja spravi na najemniški trg. Zato, da zaustavimo pregrevanje cen po zaslugi privlačnosti nepremičninskega špekuliranja. In pa navsezadnje zato, da pridobimo sredstva za gradnjo javnih stanovanj, kar je edina resnično dolgoročna rešitev.
Ne pustimo, da nas zaslepi neoliberalno strašenje pred davčnimi ureditvami, ki so povsem normalen pojav v državah, ki si jih praviloma vedno postavljamo za zgled.
Davčna politika je orodje. Uporabimo ga lahko bodisi za kopičenje bogastva v rokah peščice ali pa za to, da postanemo pravičnejša družba, v kateri bo lahko vsakdo prišel do strehe nad glavo.
