Že pred srečanjem v Varšavi je bilo jasno, da se bo agresivna vzhodna politika Nata stopnjevala. Konec koncev je tudi svet EU, v katerem ZDA (in po novem VB) nimajo formalnega vpliva, že 29. junija podaljšal sankcije proti Ruski federaciji.
Nič novega ni, da slovenska vlada potrjuje take usmeritve. Nesprejemljivo pa je, da pri izvajanju Natovih ukrepov aktivno sodeluje. Odločitev o napotitvi voda vojakov v Latvijo je bila sprejeta mimo državnega zbora, javnost je bila o njej obveščena kar z zasedanja Nata. Podobno je bilo z odločitvijo o sodelovanju v ameriški protiteroristični koaliciji proti ISIS-u v Iraku. To dokazuje, da se operativne odločitve o Slovenski vojski de facto ne sprejemajo več v Sloveniji.
Poanta namestitve štirih bataljonov Natovih enot v Latviji je v tem, da bi se ruske enote že v prvih urah vojne spopadle ne le z lokalnimi, ampak tudi z angloameriškimi enotami. Zgodovina je namreč pokazala, da zahodne »zaveznice« ne priskočijo na pomoč vzhodnim, če niso neposredno prizadete. Pred izbruhom 2. svetovne vojne so na cedilu pustile Češkoslovaško (z Münchenskim sporazumom so dopustile aneksijo Sudetov, marca 1939 niso reagirale ob okupaciji preostanka države), pa tudi Poljsko (namesto obljubljene ofenzive za razbremenitev Poljske so izvedli le demonstracijo v Posarju).
Namestitev štirih bataljonov je seveda farsa. Ruska federacija nima pretenzij do baltskih držav. »Agresivna politika Rusije« v Ukrajini ni bila napad, ampak odziv na že drugo oranžno »revolucijo«, s katero so oblast prevzele skrajno nacionalistične in neoliberalne sile. Nameščanje enot v Latviji ne služi varnosti Latvije, ampak je le alibi za »izvažanje demokracije«, tj. obkoljevanje Ruske federacije po razpustitvi Varšavskega sporazuma.
Vlada nima prav nobenega mandata za aktivno sodelovanje v tej raboti. Če slovenski politični razred ne razume sklicevanja na enakopravnost med narodni in protiimperializem, bi lahko razumel vsaj pragmatične argumente. Rusija je ena redkih držav, s katero bi lahko razvijali strateške odnose in Slovenija ima nekaj primerjalnih prednosti. Vendar Rusija ne bo razvijala odnosov z državico, ki na njeno mejo pošilja vojake, njenega predsednika pa sprejme s figo v žepu, če se lahko v regiji nasloni na Avstrijo. Avstrija vodi samostojno zunanjo politiko, ne pošilja vojske na ruske meje, njen predsednik in načelnih generalštaba pa nimata problema z državniškimi obiski v Moskvi. A naše države pač ne vodijo načela dunajske diplomatske šole, ampak dunajski konjušniki.
