Zapleti na otroški srčni kirurgiji se dogajajo v kontekstu petindvajsetletnega privatizacijskega obleganja slovenskega javnega zdravstvenega sistema, ki ga zdravniško-zavarovalniški lobi vztrajno spodnaša:
- s koncesijami, ki so oblika privatizacije in prestrezajo sredstva, ki bi morala solidarno krepiti javno zdravstvo;
- z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem, ki v komercialnih zavarovalnicah pušča 60 milijonov presežkov iz sredstev zavarovancev;
- z dvoživkarstvom, ki omogoča delo zdravnikov v lastnih ambulantah, medtem ko so zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih;
- s sistemom precenjene nabave, ki so neposredna posledica tržne logike v oskrbi z medicinskim materialom.
Predlagani Zakon o zdravniški službi je vladni gasilski poskus reševanja kritičnega stanja na otroški kirurgiji, ki se s stanjem ne spoprijema, ampak ga le obhaja. Vsebuje en sam interventni ukrep, ki omogoča uvažanje zdravnikov za potrebe otroške kirurgije iz tujine za vrtoglave individualne pogodbe. Več kot očitno pa je, da zakon ne bo veljal le na otroški srčni kirurgiji, saj je spisan z univerzalno veljavo za celoten terciar. Zato je samo vprašanje časa, kdaj bomo v časopisih spet brali škandalozne naslove o astronomskih pogodbah tujih specialistov.
Rešitve s katerimi bi rešili in izboljšali slovensko javno zdravstvo so sila preproste, ampak za njih ni politične volje. Še več, sredinske stranke in desnica za razgradnjo javnega sistema še kar nadaljujejo. Navedenih oblik legalizirane korupcije, odhajajoča vlada in vse vlade pred njo niso reševale, ampak so jih še poglabljale. Tudi danes obravnavani zakon problemov slovenskega javnega zdravstva ne rešuje, ampak jih le obhaja.
Levici zato neumorno zahtevamo sistemske rešitve, ki jim sledi odprava neupravičenih koncesij, ukinitev dopolnilnega zavarovanja, ukinitev dvoživkarskega dela zdravnikov in nabave materiala skozi neprofitno javno podjetje.
