Na današnji dan leta 2004 je Republika Slovenija uradno postala članica NATO pakta, vse odtlej v diplomatskem in vojaškem smislu zvesta podpornica raznih vojaških operacij v tujini – s tem pa tudi soodgovorna za številna krizna žarišča zadnjih dveh desetletij.
Vojaške operacije so samouresničujoča prerokba: destabilizirajo države, netijo spopade, zaostrujejo državljanske vojne in krizna žarišča. Zaradi dolgoletnih posledic generali in diplomati nato razpredajo o “zaostreni varnostni situaciji” in utemeljujejo potrebe po novih operacijah – in po vedno novih nabavah orožja.
NATO pakt zahteva od članic vojaške proračune v višini najmanj 2 % BDP. Za Slovenijo to pomenilo več kot podvojitev obstoječega proračuna ali okoli 600 milijonov evrov letno več. Za primerjavo, zgolj piškavih 0,6 % BDP v Sloveniji namenjamo za znanost in raziskovanje, od katerih bi kot družba dejansko imeli koristi.
Zato ne preseneča vztrajanje na nakupu oklepnikov in drugega orožja, zaradi katerih sta minister Tonin in vlada Janeza Janše že protiustavno prepovedala en referendum. Ko je bil zaradi tega prvotni zakon zadržan na ustavnem sodišču, so si nemudoma napisali še en zakon, ki je pravzaprav še slabši, bianco ček za orožarsko trošenje.
Zato ponovno zbiramo podpise za nov referendum. Ne bodo nas izigrali – zaustavimo jih še enkrat!
