Pred stotimi leti so vaščani Libelič na Koroškem dokazali, da lahko s trdo voljo in jasnim ciljem kljubujejo interesom velesil, ki so takrat začrtale krivično mejo med Avstrijo in Jugoslavijo.
Prebivalci Libelič so sebi izborili izjemno pravico do priključitve k matični domovini, čeprav je njihova cona A, pod katero so spadali, večinsko glasovala za Avstrijo. Svojo pravdo so dosegli navkljub neugodnem rezultatu plebiscita, ker so na svoji vasi takrat večinsko glasovali za priključitev Jugoslaviji. Poleg tega so bili narodno zavedni in zavezani slovenskemu jeziku in državi. S tem dejstvom so ob zmerni pomoči Jugoslavije na diplomatski ravni pošiljali nenehne pritožbe na mednarodno komisijo, ki je na koncu ugodila njihovi prošnji.
Priključitev Libelič matični domovini je bil izjemen dosežek, ki se je zgodil v skladu s takratnim mednarodnim pravom, na zakonit in miren način, torej brez prelivanja krvi in nasilja. To je bila majhna zmaga vaščanov, ki ima danes toliko večji zgodovinski pomen, saj pošilja v svet jasno sporočilo in primer kako diplomacija ob upoštevanju samoodločbe naroda lahko razreši še tako zakomplicirane probleme na miren in civiliziran način.
Njihova odločitev se je izkazala za pravilno, saj slovenski jezik in kultura na Libeličah obstajata še danes, medtem ko imajo koroški Slovenci v sosednji Avstriji, kljub lepim obljubam, po več kot stoletni načrtni germanizaciji in vojni še vedno težavo pri interpretiranju 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki je zajamčila vse pravice manjšinam in dolžnosti avstrijske države pri zagotavljanju dvojezičnosti in ohranjanju slovenske kulture na Koroškem.
zgodovinar Milan Mrđenović (Levica Koroška)
ob proslavi stoletnice priključitve Libelič