Organizacija združenih narodov opozarja, da imamo le še 12 let časa, da preprečimo, da bi se v našem stoletju temperature ozračja dvignile na več kot 1,5 °C glede na čas pred industrijsko revolucijo. 1,5 °C je namreč meja, znotraj katere lahko globalno vreme ostane stabilno.
David Wallace-Wells, avtor knjige »The Uninhabitable Earth«, v prostem prevodu Zemlja, na kateri ni mogoče živeti, podobno kot OZN ugotavlja, da bo po letu 2030 vsako dodatno segrevanje nad 1,5 °C močno povečalo tveganje za hude suše, poplave, ekstremne vročine, rušenje ravnovesij na kopnem in v morju. Vse to se morda zdi daleč od nas, a imelo bo hude posledice: zaostrovanje revščine, migracije milijonov z opustošenih območij, povečano tveganje za oborožene konflikte v svetu.
Politiki so doslej ta opozorila poslušali, a niso ukrepali. Dovolj je bilo, da so priznali, da ta problem obstaja, a so njegovo odlašanje prelagali v nedoločno prihodnost. Slovenija npr. namerava brezogljično družbo doseči do leta 2070. Ta obljuba ni nič drugega kot blef, kupovanje časa. Češ, leto 2070 je še daleč, torej lahko podnebni ukrepi še malo počakajo. Ni nam še treba zapreti TEŠ-a, še naprej lahko z državnimi subvencijami spodbujamo industrijsko živinorejo, namesto gradnje železnic pa širimo ljubljansko obvoznico.
Ni naključje, da kljub desetletjem opozarjanja na podnebne spremembe in kljub temu, da se je večina politike z opozorili strinjala in zagovarjala krožno gospodarstvo, zeleno tehnologijo in podobno, leta 2019 v svetu porabimo 80% več premoga kot smo ga leta 2000. Proizvodnja plastike pa naj bi se do leta 2050 – kljub vsesplošnim opozorilom, da bo kmalu v morju več plastike kot rib – potrojila.
Politika doslej ni ukrepala, ker ji ni bilo treba. Ker je javnost za neukrepanje ni kaznovala. Politiki so lahko odložili podnebne ukrepe, pa jih zato ni nihče kritiziral, lahko so bili še enkrat izvoljeni.
A mladi so a blef prebrali. Zanje leti 2030 ali 2050 nista nedoločna prihodnost, ampak čas, v katerem bodo živeli. Vedo, da so odločitve, ki jih politika sprejema danes, lahko čez 30 let za njih usodne. 14. marca so na globalnem shodu za podnebno to jasno povedali po več kot 2000 mestih po svetu, tudi pri nas, kjer se je po celi državi protesta udeležilo več kot 12.000 mladih.
Sprejela sta jih predsednik vlade in predsednik DZ, a ocenjujejo, da se ne zavedata resnosti problema. V Levici smo zato odzvali na pobudo Mladih za podnebno pravičnost in zahtevali sklic seje odbora za infrastrukturo, okolje in prostor.
S sklicem seje želimo mladim omogočiti, da dobijo besedo in svoje zahteve za nujne podnebne ukrepe neposredno naslovijo na tiste, ki danes nosijo odgovornost za nesprejemanje političnih odločitev. Na tiste, ki danes odločajo o njihovi prihodnosti.
Predlagali bomo naslednje sklepe:
- Vlada RS v najkrajšem možnem času obravnava zahteve Mladih za podnebno pravičnost in se do njih opredeli;
- Vlada RS do junija 2019 pripravi nova izhodišča za nacionalne cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na ravni EU;
- Vlada RS v skladu z določbami iz Koalicijskega sporazuma do junija 2019 izdela časovnico prehoda na obnovljive vire energije do leta 2030 in predloži poročilo o tem do 31. avgusta 2019.
