Danes velikokrat poslušamo, da ima Slovenija najvišje davke. Običajno se pri tem meša dve povsem različni stvari: davki in prispevki. Prav v tej velikokrat namerni zmešnjavi se skriva manipulacija.
Davki se stekajo v proračun, o njihovi porabi odloča politika. Z njimi financiramo šolstvo, infrastrukturo, policijo, kulturo in upravo. Prispevki pa so namenski, vplačujemo jih v zavarovalne blagajne, iz katerih posameznik črpa, ko zboli, ostari ali ostane brez dela.
Po podatkih za leto 2024 ima Slovenija šesti najvišji ‘primež’ dajatev med 38 članicami OECD za povprečnega delavca. To pomeni, da je skupna obremenitev, seštevek davkov in prispevkov, plače visoka.
A davki, kot so DDV, dohodnina in davek na dobiček, so pri nas približno na povprečju OECD. Niso ne izjemno visoki ne “najvišji”. Povprečje smo ujeli šele z začasnim dvigom davka od dohodkov pravnih oseb z 19 % na 22 % zaradi poplav. Prej smo bili celo pod povprečjem. Slovenija ni davčna eksotika, temveč povsem povprečna država.
Ko del gospodarstva in politike vztraja pri trditvah in obljubah o nujnosti nižanja davkov v resnici pripravlja teren za rešitve, ki koristijo predvsem elitam. Tipičen primer je dvig splošne olajšave pri dohodnini. Nekaj koristi tudi povprečnemu delavcu, najmanj najslabše plačanim a največ tistim na vrhu. Hkrati ne zvišuje bruto plač, ne povečuje vplačil za pokojnine in ne pomeni višjih pokojnin, pusti pa velik primanjkljaj v proračunu.
So pa v Sloveniji visoki predvsem prispevki za socialno varnost. In ti zvišujejo končno oceno obremenitve dela, ne davki. A pri nas večji del prispevkov nosi zaposleni, ne delodajalec. Smo ena redkih držav v EU s tako ureditvijo. Drugod je seveda obratno. Že izenačitev prispevnih stopenj bi pomenila nekoliko višji neto za zaposlene ob rahlo večji obremenitvi delodajalcev. Ampak o tem drugič.
Prispevki so danes uradno visoki tudi zato, ker vključujejo vplačila, ki so prej obstajala, a niso bila zajeta v statistike. Obvezni zdravstveni prispevek je primer: prej smo ga vsi ( preko 90% vseh) plačevali kot prostovoljno zavarovanje, danes pa kot statistično viden uradni prispevek. To nekdanjo “nevidnost” zdaj pogosto zlorabljata politika in gospodarstvo kot nekakšno novo obremenitev. Mimogrede, prispevek je danes nižji, kot bi bil, če bi ostal tržni produkt.
Če hočemo poštene odgovore, moramo najprej pošteno poimenovati problem.
Vse drugo je elitistično lobiranje in metanje peska v oči. Pomeni da bančnik z milijonom letnega dohodka čustveno govori o previsokih davkih in promovira rešitve, ki koristijo predvsem in najbolj njemu. Zaposleni, ki živi od plače, pa še naprej nosi breme prispevkov in ostaja v čakalnih vrstah.
Dokler bomo govorili o ‘najvišjih davkih’, čeprav gre za strukturo prispevkov in porazdelitev bremen, bomo ostajali ujeti v igro zamegljevanja.
V takšni megli pa zmagujejo tisti z največ dohodki in največji preračunljivci, račun pa vedno plačajo tisti, ki živijo od svojega dela.
