Govor poslanca Mihe Kordiša ob razpravi o interpelaciji poslanca Karla Erjavca v Državnem zboru dne 21. junija 2019. Stališče v celoti je dostopno v nadaljevanju.
Karl Erjavec je človek za vse sisteme in vse vlade. Janša, Cerar, Šarec, vseeno je, povsod je tudi Erjavec. Gospod Erjavec je slab minister za obrambo. Za njegov največji uspeh v tem mandatu smo zaslužni v Levici, ko smo preprečili več kot 350 milijonov evrov težak nakup popolnoma nepotrebnih oklepnikov 8×8. Pa ne zato, ker bi se minister Erjavec zavedal, da je denar bolje usmeriti v pokojnine, v zdravstvo in v razvoj, ampak zato, ker smo bili socialisti dovolj vztrajni. Navsezadnje je to isti minister, ki je skupaj z Janezom Janšo kupoval Patrie. In minister Erjavec bi nove igračke s topovi, ki nam jih vsiljuje NATO rade volje kupoval še naprej. V tem se od SDS prav nič ne razlikuje, čeprav mu v interpelaciji očitajo, da ne izpolnjuje zahtev po zapravljanju javnega denarja za še več orožja. Danes bomo oziroma smo že priča tekmi med Natovimi hlapci in Natovimi lakaji o tem, kdo je bolj pro-natovski in kdo se velikim gospodarjem vojne v Washingtonu, ki v tem trenutku kurijo novo vojno z Iranom lahko globlje prikloni.
V Levici tej politiki političnega establishmenta nasprotujemo. Tako kot njene predhodnice tudi ta vlada Slovensko vojsko spreminja v potrošnika popolnoma nepotrebnega orožja. Po eni strani gradi ekspedicijski korpus za podizvajalca svetovnega policista številka ena, ki potrebuje partnerje pri urejanju razmer v državah, ki so jih prej destabilizirale prav ameriške bombe. Po drugi strani taka vojska obrambe domovine ni zmožna. Politika, ki ne sledi načelom miru in nenasilja, je eden od razlogov, zakaj v Levici z Vlado sodelujemo projektno. Vse točke nestrinjanja so jasno zapisane v sporazumu o sodelovanju za letošnje leto. Zakaj smo se kljub tem razlikam sploh odločili za sodelovanje z Vlado Marjana Šarca? Zato, ker smo želeli rešiti probleme, ki jih obljubam navkljub slovenska politika zadnjih 25 let ni bila pripravljena rešiti. V dogovoru za leto 2018 nam je uspelo zagotoviti konec varčevanja na socialnih transferjih, tri zaporedna leta dvigov minimalne plače in izključitev vseh dodatkov z naslednjim letom. In ko bo ta zakon stopil v polno veljavo, bodo zaposleni za minimalno plačo od svojega dela končno lahko preživeli. Predsednik Vlade Marjan Šarec in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek sta pred nekaj tedni po srečanju s predstavniki lastnikov podjetij in najbolje plačanimi ljudmi v tej državi začela govoriti o zamiku dviga minimalne plače, kako morda dodatkov, ki jih prejemajo prav vsi delavci, razen najslabše plačanih, ti ne bi bili deležni že naslednje leto. Zato danes ponavljam, minimalno plačo bomo v Levici skupaj s sindikati branili do konca, tudi na referendumu. Toda izjave predsednika Vlade o minimalni plači so, resnici na ljubo, zgolj simptom. Levica svoj del sporazuma izvaja, manjšinska koalicija Marjana Šarca pa preprosto ne. Čeprav smo se dogovorili za ukrepe, ki so nujni, ki so bili 25 let v programskih papirjih vseh sredinskih vlad, a so na papirju tudi ostali. Trenutno stanje kaže, da jih kot mrtvo črko dogovora na papirju obravnava tudi Vlada Marjana Šarca. Če sem čisto konkreten. V Levici smo predlagali, da bi enkrat za vselej začeli z odpravljanjem prekarnega dela in redno zaposlitev spet postavili za standard, začenši z omejevanjem izkoriščevalskega agencijskega dela. Predlagali smo, da bi ljudem končno pričeli zagotavljati dostojno in dostopno streho nad glavo. Zato, da bi ohranili in izboljšali nivo socialne države, smo predlagali pravično obdavčitev kapitala, ki trenutno v družbo ne vrača svojega deleža, ravno nasprotno, država ga prepogosto subvencionira. Želeli smo preprečiti tiho privatizacijo zdravstva, ki se dogaja s postopnim »outsourcanjem« dejavnosti in spodjeda sistem javnega zdravstva. No, kljub usklajenosti je koalicija ta zakon zavrnila. Predlagali smo, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje nadomesti s pravično javno dajatvijo, ki bi sredstva, ki se trenutno stekajo v dobičke zasebnih zavarovalnic, preusmerila v zdravstveno blagajno. To so rešitve za resnično dolgoročne probleme, s katerimi se sooča ta država in ljudje, ki tu živijo, živimo. Pred štirinajstimi dnevi smo se srečali s predsednikom Vlade in vodjo Poslanske skupine Liste Marjana Šarca ter jasno povedali, da je sodelovanje slabo, da se dogovorov in rokov kljub stalni komunikaciji ne spoštuje ter da je najslabše prav z ministrstvi iz kvote Liste Marjana Šarca. Dobili smo zagotovila, da se bodo stvari spremenile. Zaživele naj bi delovne skupine ključnih reform na področjih zdravstva, dolgotrajne oskrbe in davkov, v katerih bi sodelovala tudi Levica. Dogovorjeno je bilo, da bomo pred poletjem izpeljali štiri projekte od trinajstih iz sporazuma o sodelovanju. A kaj se je od takrat do danes v teh zadnjih štirinajstih dnevih zgodilo? Pred dvema dnevoma ob sprejemanju rešitve, ki je enoznačno zapisana v vladni koalicijski pogodbi, je držo koalicije do dogovorov najbolj nazorno pokazal vodja ene od koalicijskih poslanskih skupin (citiram): »Tudi če je v koalicijski stokrat napisano, jaz tega nikdar ne bom podprl. Stokrat je lahko napisano, ne bom podprl.« (Konec citata.) Tako deluje stara politika, ki obljublja eno in dela drugo. Politika, ki je na papirju in v besedah levosredinska, v dejanjih pa neoliberalna.
Tako deluje politika, kateri edini smisel je biti na oblasti, zato da je na oblasti. V teh zadnjih 14 dnevih smo v Levici na eni strani komunicirali, poskušali usklajevati in konstruktivno reševati probleme. Vladna koalicija na drugi strani pa je naredila naslednje.
Prvič. Koalicijske poslanske skupine niso prispevale podpisov pod zakon, s katerim bi omejili višine provizij nepremičninski posrednikov in s tem znižali stroške najema za najemnike. Kljub usklajenosti zakona z ministrstvom, kljub temu da so rešitve črpale neposredno iz sporazuma.
Drugič. Namesto, da bi iz slabe banke na stanovanjski sklad neodplačno preneslo vse primerne nepremičnine, kar bi omogočilo 10 tisoč javnih najemnih stanovanj, se je vlada raje kot naraščajoče stanovanjske probleme mladih, odločila reševati dobičke slabe banke. V stanovanjski sklad, ki je že od leta 2009 brez proračunskega denarja, bo pridobil samo bore 3 nepremičnine.
Dalje, tretjič. Pred dvema dnevoma smo, pazite, iz medijev, iz medijev, izvedeli za vladno davčno reformo. Čeprav je v sporazumu zapisano, da bi jo morala pripraviti delovna skupina in je predsednik Vlade na tistem srečanju pred 14 dnevi zagotovil, da bo temu tako. A največji problem v resnici ni protokol, marveč vsebina te davčne reforme. Namesto pravične davčne reforme je vlada pri obdavčitvi kapitala stopila korak nazaj od dogovorjenega, hkrati pa navija za ponovna davčna darila najboljšim plačam, ki jim je bilo v prejšnjem mandatu že podarjenih 50 milijonov evrov na leto.
In ne nazadnje, kot četrtič, prodaja Abanke. S svojim lastnim tvitom navkljub, kljub vsem pogovorom in pozivom Levice, se je Marjan Šarec osebno odločil, da bo banko prodal. Izšlo se je tako, kot je pred včerajšnjim opisala predsednica nadzornega sveta SDH, Karmen Dietner. Citiram: »Če bi Vlada želela drugačno rešitve, bi o prodaji odločala Vlada kot skupščina SDH.« Konec citata. Ker pa kljub drugačnim izjavam vidnih predstavnikov Vlade, s premierjem Šarcem na čelu, te volje nikoli ni bilo, so prodajo prepustili nadzornemu svetu SDH, ki je banko za drobiž dal naprej špekulativnemu skladu Apollo. S tem je Slovenija izgubila še zadnjo sistemsko banko v državni rasti in si nakopala razvojno hibo in tveganje v prihodnosti.
Včeraj je ob zadnjem dogajanju predsednik Vlade dejal, ponovno citiram. »Če v parlamentu ne bo dovolj glasov, bo Vlada pač padla, druge opcije ni.« Konec citata. S tem se strinjam in dodajam, to, ali bo glasov dovolj ali ne, je odvisno zgolj in samo od predsednika Vlade Marjana Šarca. Če bosta on in njegova stranka podpisani sporazum spoštovala in izvajala, glasovi bodo. Če ne, jih pač ne bo. In njegova vlada bo še ena v vrsti tistih, ki so 25 let govorile, kako bodo zagotovile dostopna stanovanja, dostojna delovna mesta in pokojnine, kako bodo zaščitila javno zdravstvo in ukinile dopolnilno zavarovanje, na koncu pa niso naredile nič. Ker beseda Levice nekaj velja, ker se dogovorjenega v sporazumu držimo in ker bo današnja razprava boj med NATO lakaji in hlapci o tem, kdo bo hitreje kupoval orožje, ki ga ne potrebujem, napovedujem, da pri razpravi in glasovanju ne bomo sodelovali.
Hvala.
