»Zgodba županove uprave je, da sežigalnice rešujejo problem plastičnih odpadkov, ne vprašajo pa se, od kje pravzaprav izvira ta problem.
Ne tako dolgo nazaj, v zadnjih 20 letih, se je zgodila eksplozija proizvodnje in uporabe plastične embalaže. Zakaj? Smo ljudje, potrošniki, res tako neizogibno potrebovali šope peteršilja, zapakirane v plastično škatlo. Ali pa mineralno vodo v plastenkah, ne več v vračljivih steklenicah. Ne bi rekel. Razlog za eksplozijo plastike je večji dobiček industrije: proizvodnja plastike je cenejša, transport plastike je cenejši, produkti dalj časa vedrijo na policah trgovin.
Ampak nastane problem – vedno več plastične embalaže. A industrija nas je prepričala: ni problema, ne skrbite, plastiko recikliramo, vi jo samo skrbno zbirajte in ločujte. Odpadke smo pridno ločevali in zbirali, zgradili (z javnimi sredstvi) moderne centre za ravnanje z odpadki. Eksplozija plastike se je nadaljevala. Dobiček industrije tudi. Dokler se, ne tako davno, ni jasno pokazalo, da problem niti najmanj ni rešen. Da se reciklira samo manjši del plastike. Da z ostalo zbrano plastiko ne vemo, kaj bi. Da obtiči na smrdljivi deponiji sredi Jesenic ali pa v vrhniškem Kemisu, kjer se zgodi požar. Da jo izvažamo v daljne države, kjer jo sežgejo na prostem ali odvržejo, da prekrije reke, oceane, plaže.
Nato smo spet, še bolj nedavno, spoznali, da tako ne gre. Kitajska si več ne dovoli uvažanja plastičnih odpadkov, bistveno bolj reciklirati ne znamo, deponije v naših državah niso več opcija. Nastopila je nova rešitev: plastiko zakurimo. V – po možnosti, a še zdaleč ne vedno – tehnološko naprednih sežigalnicah, ponekod v centrih mest, na Danskem celo s smučiščem na strehi. Rezultat ni samo, da industrija plastike z eksplozijo njene proizvodnje in uporabe še naprej dela dobiček. Zdaj delamo dobiček celo iz odpadkov samih. V nekaterih evropskih mestih z najbolj razvitim »trgom sežiganja« in najbolj naprednimi sežigalnicami, se je celo zmanjšala količina recikliranih ločenih odpadkov. Plastiko kurimo, se z njo ogrevamo in to prodajamo kot zeleno, ekološko, samooskrbno energijo – kot slišimo tudi danes v Ljubljani.
Ampak kje smo zares glede pravega problema? Energija iz kurjenja plastike – v še tako tehnološko napredni sežigalnici – je ogljično najbolj inteznivna, najbolj potratna energija z največ izpusti in največjim okoljskim negativnim vplivom, ki si ga lahko zamislimo. Plastika je ustvarjena iz fosilnih virov, iz ogljika, ki je največkrat proizveden iz nafte. Ko jo kurimo, kurimo fosilni ogljik in proizvajamo izpuste CO2. Še več, izpuste proizvajamo že prej, pri sami proizvodnji plastike, pri njenem manipuliranju in transportu. Ena plastenka, ki jo skurimo, je nabita z toplogrednimi izpusti – neposrednimi in posrednimi iz njene proizvodnje.
Ampak – na videz – problema ni več. Plastika je izginila. Dobiček je ostal, vsaj dvojen – od industrije plastike in nato od njenega kurjenja. Kako, se zdaj vprašajmo, bomo ob taki domnevno elegantni, dobička polni »rešitvi« prekinili eksplozijo proizvodnje in uporabe plastike? Ne bomo je. Problem velikanskih izpustov CO2, ostalega onesnaževanja, povezanega z eksplozijo proizvodnje plastike, ni izginil. Čeprav je v sežigalnici tako rekoč izpuhtel v nebo.
To moramo odgovoriti graditeljem sežigalnic, ki sprašujejo, kako bi pa vi rešili ta problem. Odgovor je – sežigalnice problema ne rešujejo, nasprotno, ohranjajo ga in povečujejo, skupaj z dobički. Začaran krog vedno večje profitabilne proizvodnje odpadkov, ki jo spremlja njihovo vedno večje prav tako profitabilno kurjenje, je mogoče prekiniti le na en način. Tako da drastično zmanjšamo proizvodnjo in uporabo praktično vse plastike, ki je ni mogoče reciklirati, preostalo pa vključimo v krog ponovne uporabe in reciklaže.
Kar se tiče argumenta, da je sežigalnica le nujen prehodni korak do tega cilja – naravo in usodo takšnih domnevno prehodnih rešitev dobro poznamo. Nenazadnje ob primeru TEŠ6, ki so ga prav tako prodajali kot prehodno rešitev. V Levici si ob sodelovanju s civilno družbo že dolgo prizadevamo za korak, ki je pravzaprav minimalen, a nujen – vsaj izenačitev standarda dovoljenih izpustov za sosežigalnice, kakršna je v Anhovem, z najvišjimi standardi za samostojne sežigalnice. V času, ko se še to še vedno ni zgodilo, nam nasprotno – ponujajo nove sežigalnice.«
