Govor Luke Mesca ob glasovanju o Janezu Janši kot mandatarju dne 3. 3. 2020.
Spoštovani,
danes odločamo o tem, ali naj Janezu Janši podelimo nov, tretji mandat za sestavo vlade. Že vnaprej lahko rečem, da bo to civilizacijski polom, a gremo po vrsti.
Če bi sklepali zgolj po koalicijski pogodbi, ki smo jo prebrali, bi lahko zaključili, da je zelo podobna tisti, ki jo je sredinski petorček sestavil z NSi poleti 2018. Torej, preden je v koalicijska pogajanja vstopila Levica. V obeh je namreč pisalo, da so za javno zdravstvo, a javno zdravstvo bi reševali tako, da bi privatnikom omogočili dostop do javnega denarja. Oboji bi povečevali sredstva za vojsko, za NATO, na 2% BDP, s čimer kažejo svoje prioritete: to je dvakrat več, kot država namenja za kulturo, dvakrat več, kot namenja za razvoj in raziskovanje. Oboji obljubljajo višje pokojnine, višje povprečnine in več stanovanj, a ne znajo povedati, kako bodo to financirali. Oboji govorijo o socialni pravičnosti, a dosegali bi jo z davčnimi odpustki za najbolje plačane. In oboji govorijo o pravih ljudeh na pravih mestih, a ko kadrujejo, so pomembni naši ljudje na pravih mestih.
Sredina in desnica si postajata vse bolj podobni tudi v nekem drugem smislu: po tehnikah in retoriki. Damir Črnčec, sekretar v kabinetu predsednika odhajajoče vlade, se je svojih tehnik priučil kje drugje kot – pri Janši. In če ste prejšnji teden poslušali sejo odbora za kulturo o političnem kadrovanju SD-jevega ministra Zorana Pozniča, niste mogli preslišati retorike, o kateri je včeraj poročala novinarka Špela Kožar. Citiram: “Minister za kulturo Zoran Poznič, sicer pristojen tudi za medije, je v parlamentu na nedavnem odboru za kulturo namreč večkrat diskreditiral naše delo (delo novinarjev), pravzaprav vse, kar se je navajalo v medijih. In to tako, da je sam potvarjal informacije“. In nadaljuje: “Kar se je dogajalo na nedavni seji parlamentarnega odbora za kulturo, je bilo kljub dolgoletnemu spremljanju kulturne politike zame popolni šok. Socialni demokrati, od članov odbora do samega ministra, so diskreditirali vse: novinarje, direktorice, celo vabljene na sejo. Manever, zaradi katerega bi, če bi to počela neka druga stranka, nekdaj odšli na okope.”
Enako bi lahko rekli še za marsikaj drugega, kar je v zadnjih osmih letih naredila t.i. leva sredina. Šli smo na barikade zaradi varčevalnih ukrepov, fiskalnega pravila, slabe banke, privatizacije, ki jih je začel Janša 2012. A ko smo dobili novo oblast, z Alenko Bratušek, so se vse te politike nadaljevale. Fiskalno pravilo je v ustavo vpisala Cerarjeva vlada, zadnji dve banki (NLB in Abanko) pa prodala zadnja, Šarčeva.
V marsikaterem smislu torej danes ne odločamo o vladi, ki bo popolno nasprotje vlade Šarčevega petorčka ali prejšnjih dveh, vlad Mira Cerarja in Alenke Bratušek, ampak prej obratno: o kontinuiteti.
Kot je v kolumni z naslovom Levica in “levica” pred volitvami 2018, kjer je kot edino alternativo podprl stranko Levica, zapisal Slavoj Žižek:
“Kdo oziroma kaj je »levica« pri nas?” In Žižek spomni na staro šalo iz Sovjetske zveze o Radiu Erevan, kjer na vsa vprašanja poslušalcev odgovarjajo z »načeloma to drži, ampak …«. “ Tako poslušalec vpraša: »Je res, da je Jud Rabinovič zadel na loteriji nov avto?« Odgovor Radia Erevan: »Načeloma je to res, vendar ni šlo za nov avto, ampak za staro kolo; poleg tega ga ni zadel na loteriji, ampak so mu ga ukradli pred hišo …« Ni težko uganiti, kako bi Radio Erevan odgovoril na vprašanje: »Imamo res v Sloveniji močan levosredinski blok?« »Načeloma je to res, vendar se ta levosredinski blok prav nič ne meni za pravice najbolj revnih in ogroženih, poleg tega pa je zapleten v stalne korupcijske afere in poslušno izvaja ukaze mednarodnih finančnih institucij.« In doda: “Kaj jim pri tem pomaga patetično sklicevanje na NOB partizanstvo, ko pa služi zgolj kot figov list za prikrivanje lastne bede?”
Žižek je svoj prispevek zaključil z ugotovitvijo, da smo tako – z drsenjem leve sredine proti desni – prišli do najnižje točke našga političnega življenja. Odnos med t.i. levosredinskim blokom v Sloveniji in Janševo SDS, pa je ponazoril z ilustracijo rok, ki rišeta druga drugo.
Skratka, izdaja, ki ji bomo priča danes, ko bosta Desus in SMC podprla Janez Janso za mandatarja – pri čemer ni nepomembno, da je SMC dobila 36% na svojih prvih volitvah izključno na karto anti-janšizma – ni enkraten dogodek, ampak dolgoleten proces drsenja, zniževanja standardov, stapljanja. Kot je zapisal Luka Lisjak Gabrijelčič: Janši se ni bilo treba pomakniti v sredino. Le počakati je moral, da je – kot gora k Mohamedu – sredina prišla k njemu.
***
Kakorkoli, obstaja nekaj pomembnih razlik, zaradi katerih smo Šarčevo vlado pogojno lahko podprli, Janševe pa ne bi mogli nikoli. Če smo pri podpori sredinskim strankam lahko vsaj upali, da bomo ustavili drsenje na desno (kot vidite, neuspešno), pri Janši tega upanja ni. In če pri sredinskih strankah izigravanje demokratičnih pravil kot tehnika vladanja še ni postala povsem normalna praksa, je pri Janši to sistematično že dolga leta.
Če mu ni všeč rezultat volitev, bo rekel, da so ukradene. Če mu ni všeč mnenje novinarke, jo bo ozmerjal s presstitutko ali piškotkarko. Če mu ni po godu sodba sodstva, ga bo oklical za krivosodje. Če mu ni všeč medijsko poročanje, bo ustanovil lastne medije. Če mu ni po godu resnica, bo brez zadržkov širil laž.
Janša namreč oblast razume totalno – tako kot so jo razumeli stalinisti. Vse vzvode moči je treba držati v svojih rokah, kdor ni z nami, je proti nam. Kdor si nas drzne kritizirati, je sovražnik ljudstva. Moj znanec je duhovito pripomnil: za Janšo se oblast začne s prvo črko v abecedi.
Čeprav zadnja leta svoj nagovor usmerja k drugorazrednim, depriviligiranim, njegova stranka v isti sapi in na vsakem koraku širi sovraštvo ravno proti depriviligiranim: proti manjšinam, revnim (ki jih zmerja z lenuhi), tujcem, drugače mislečim. To sovraštvo je taktično: z njim poskuša prepričevati večinsko prebivalstvo, da je ono v resnici deprivilegirano, drugorazredno.
So torej njegove politike koristile večinskemu prebivalstvu, je zaradi njih manj drugorazredno? Poglejmo tri primere.
Prvič, leta 2005 je poskušal, po zgledu Bolgarije, Latvije in Slovaške, uvesti enotno davčno stopnjo, najbolj nepravično davčno ureditev, ki si jo lahko zamislite, ki bi uničila slovensko socialno državo. V imenu drugorazrednih?
Drugič, v času njegove prve vlade, med letoma 2004 in 2008, se je dolg gospodinjev, bank, podjetij in države, povečal za več kot 30 milijard evrov – v krizi pa je Slovenija dobršen del teh dolgov odplačala z javnim denarjem. Zakaj ima torej danes država 30 milijard dolga? Večino teh odgovorov boste našli v njegovih dveh vladah.
Ko je bil na oblasti, leta 2012, je uvedel zloglasni Zujf, s katerim je oklestil pokojnine, zdravstvo, univerze, šolstvo, policijo, državo pa ponovno potegnil v recesijo. Ko je danes govoril o generaciji upokojencev, ki pred sabo nimajo mladosti in priložnosti, je pozabil povedati, da je zaradi varčevalnih ukrepov, za katere je sam najbolj odgovoren, povprečen upokojenec še danes prikrajšan za 5,7% pokojnine, oziroma okrog 400 evrov na leto.
Vse to v prid drugorazrednim? Ali pa je drugorazrednim pa je ves ta čas metal pesek v oči, cilji pa so bili drugje?
Govoril je namreč, da je borec proti tajkunom – a ko se je povzpel na oblast, so ti doživeli svojo zlato dobo. Vzpostavil se je kot protipol eliti, ki jo je ustvarila LDS – a ko je prišel na oblast, se je izkazalo, da je njegov cilj le zamenjati “njihove” z “našimi”. Oziroma, da si v resnici želi vse, kar je očital LDS, a zase.
Vajo je ponovil še leta 2012, za talca je vzel celotno državo: nasprotnikov v javnem sektorju se je lotil z ZUJF-om, neprijateljev v gospodarstvu pa z ustvarjanjem izrednih razmer, razglašanjem skorajšnjega bankrota države in klicanjem Trojke. Po preverjeni formuli Margaret Thatcher: ekonomija je le sredstvo – in če jo parafraziram – cilj je zabetonirati oblast.
Čeprav se predstavlja kot neomajen upornik, a je v resnici celo življenje spretno menjaval politične barve. Bil je komunist, pa potem anti-komunist. Ko se je včlanil v Pučnikovo stranko, je nastopal kot socialdemokrat, ko se je z njo prevzel oblast, pa je izvajal neoliberalni udar. Dvakrat. Govori, da je proti korupciji, a sodelavci v primeru Patria v Avstriji še vedno sedijo v zaporu. Proslavil se je kot borec za človekove pravice, a danes je prvi borec v državi proti njim.
Janez Janša je pač tam, kjer se maksimizirajo možnosti za oblast – saj veste, oblast se za nekatere pač začne s prvo črko v abecedi.
***
Tisti, ki ga nameravate danes kronati, vse to veste. Saj ste vendar sami izrekali podobne kritike vrsto let. In niste tako neumni, da ne bi vedeli, da ga na oblast postavljate v izjemno nevarnem času: z zahoda, iz Italije, k nam prihaja koronavirus, z vzhoda pa po turškem odprtju meje spet prihajajo posnetki bibličnih prizorov beguncev, kar bo Janša imenoval invazija islamskih hord. Janša bi, po stari mao-stični krilatici lahko dejal: “pod milim nebom vlada kaos, situacija je odlična!”. Če ta človek namreč kaj obvlada, je to zagotovo ustvarjanje izrednih razmer in sejanje panike.
Danes namreč ne glasujemo le o tem, ali naj bo Janez Janša še tretjič predsednik vlade, odločamo o tem, ali mu boste še tretjič dali mandat za njegov tretji poskus obračuna s presstitutkami, piškotkarji, krivosodjem, resnico. Zdravko Počivalšek na Twitterju sicer miri, da bo tokrat drugače, saj, kot pravi “to ne bo koalicija ene stranke, kot tudi ne koalicija enega predsednika”, pač pa “koalicijska vlada, v kateri se bo delalo s konsenzom in z upoštevanjem vseh štirih partneric”. A njen bodoči predsednik medtem o svojih nasprotnikih že govori kot o ljudožercih, časopisu Dnevnik pa šaljivo žuga s poseganjem v njihovo uredniško politiko.
Že v četrtek bomo obravnavali poskus vzpostavljanja naborniškega sistema v vojski, kjer bomo zagotovo poslušali, da je treba našo mladino vpoklicati, da jih lahko s puškami pošljemo na mejo nad begunce. Grožnje direktorici policije so padale, še preden ste ga ustoličili. In le počakajte, da nastavi svojega ministra za kulturo, oh kako naivno ste mu to mesto prepustili, pa se bo začelo etiketiranje stranki SDS neljube civilne družbe in nevladnih organizacij kot tujih agentov, preganjanje neposlušnih novinarjev in pretvarjanje medijev v lastna trobila.
Vse pod kontrolo? Razumem, da tisti, ki greste z njim v koalicijo, tako mislite, a verjemite, še zdaleč niste prvi liberalci na svetu s takim zmotnim prepričanjem. Vi, vsak od vas osebno, danes prevzema odgovornost, da boste Slovenijo izpostavili nevarnosti, da gre po poti Madžarskega zdrsa v diktaturo.
***
Sam, in kolegi v Levici, nikakor nočemo živeti v svetu strahu, panike, preganjavice, lova na čarovnice. Enako nočemo živeti v svetu izsiljene izbire med Janšo ali pa sredino, ki mu je postajala vse bolj podobna.
V Levici bo, jasno, vseh 9 glasov proti podelitvi mandata za sestavo vlade Janezu Janši. A če mandat vseeno dobi, pa moramo tisti, ki smo zdaj v opoziciji, presekati začaran krog rok, ki rišeta druga drugo.
Zato ne sme biti naš edini cilj nasprotovanje Janši – še pomembnejši cilj je izgradnja alternative, ki bo vredna tega imena. Vlada po Janši mora biti v temelju drugačna po programu, tehniki in retoriki.
Vlada, ki ne države ne bo imela za plen, ampak ji bo služila. Ki javnih institucij in državnih podjetij ne bo videla kot poligona za politično kadrovanje, ampak kot njen potencial. Ki ne bo strašila ljudi, da bi ustvarjala občutek lažne varnosti. Ki deprivilegiranih in drugorazrednih ne bo ščuvala in obračala drugega proti drugemu, pač pa se bo borila za dobrobit vseh – mladih, ki nimajo stanovanj, upokojencev, ki so pahnjeni v revščino, delavcev z nizkimi plačami, prekarcev, ki so prisiljeni živeti iz rok v usta, vseh, ki dela ne najdejo in vseh, ki jim ta družba ne ponuja možnosti za razvoj svojih potencialov. In končno, dobiti moramo vlado, ki ne bo zanikala podnebne krize, kot to počne Janševa, ampak ki tudi ne bo le sprejemala deklaracij, pač pa prešla od besed k dejanjem, da ohranimo ta planet za generacije, ki prihajajo.
Kljub temu, da je danes težek dan in da se prihodnost zdi črna, na tem mestu obljubljam, da bomo ostra opozicija in da se bomo od tega dne naprej še odločneje borili, da bo prihodnost – demokratični in ekološki socializem.
