Glavna novica današnjega dne je, da je vrh EU po petih dneh pogajanj dosegel dogovor o svežnju za obnovo Evrope po pandemiji, pri čemer mediji poudarjajo dober izplen Slovenije. A stvari so malo bolj komplicirane. V Bruslju sta bili odprti dve fronti. Prva se je bila glede denarja, kjer je bil ključen obstanek evra. Druga pa glede duše EU, kjer je v osrčju vprašanje, ali bo EU stremela k človekovim pravicam in odprti družbi, ali pa bo še naprej dopuščala, da se v njenih nedrjih razraščajo nacionalistične diktature, kot je Orbanova Madžarska. Izplen zato še zdaleč ni enoznačen.
Izid glede denarja je pozitiven. Evropske elite so se po prejšnji krizi vendarle nekaj naučile. Vsaj zaenkrat kaže, da ne bodo držav po koronakrizi silile v zategovanje pasov in uničevanje (socialnih) držav, ampak jim bodo pomagale. V naslednjih sedmih letih bo namreč evropskega denarja bistveno več, 1074 milijardam proračunskih sredstev so dodali še 750 milijard v skladu za okrevanje. Posledično bo več denarja tudi za Slovenijo: če smo v prejšnji sedemletki (2014-2020) lahko računali na cca. 5 milijard nepovratnih sredstev iz EU, lahko v naslednji (2021-2027) računamo na 6,6 milijarde nepovratnih sredstev ter 3,9 milijarde posojil (skupaj 10,5 milijard).
A čeprav Janša to prikazuje kot svojo zmago, v resnici pri tem ni igral pomembnejše vloge. Tak plan sta pod pritiskom perifernih držav (zlasti Italije in Španije) in evropskih institucij (Komisije in Evropske centralne banke), predlagali Francija in Nemčija, njegov namen pa je rešiti evro pred propadom. Če ne bi bilo pomoči, bi se lahko zgodil še kak Brexit, prva na spisku zanj je Italija, ki se še vedno ni pobrala po prejšnji krizi in je na robu bankrota. Proti takemu načrtu so bile – zelo kratkovidno in samomorilsko – le štiri neto plačnice v Evropski proračun, t.i. “stiskaške države”, Nizozemska, Avstrija, Švedska in Danska. Te so na koncu ob določenih nekaj popustih glede njihovih vplačil v proračun in glede razmerja med nepovratnimi sredstvi in posojili, na plan pristale. Zato lahko izplen na tej fronti označimo kot uspeh. A kot rečeno, Janša to prikazuje kot lastno zmago, čeprav pri tem ni imel pomembnejše vloge.
Je pa ključno vlogo odigral na drugi fronti, ki pa ni imela toliko veze z denarjem kot z dušo EU. Na vzhodu Evrope, s centroma na Madžarskem in Poljskem, nastaja nova Evropa, mračnjaška, diktatorska in nacionalistična. Zahodna Evropa, zlasti Francija, je poskušala Orbanu in tovarišiji nekoliko pristriči krila tako, da bi črpanje evropskih sredstev pogojevali s spoštovanjem pravne države. Tu pa je Janša odigral osrednjo vlogo. Skupaj z Madžari in Poljaki se je namreč ostro postavil proti takemu pogojevanju. Danes t.i. Višegrajska četverica, ki jo vodi Orban, zmagoslavno razglaša, da so bile črtane vse določbe, ki bi novopečene diktatorje zavezovale k spoštovanju pravne države.
Zato je prezgodaj, da bi odpirali šampanjce. Ključno je, kaj se bo s tem denarjem počelo in čemu bo služil. Diktatorji (in tisti, ki bi to radi postali) imajo svoj razlog za veselje – lahko bodo kršili človekove pravice, izigravali pravila, se postavljali nad zakone in rušili demokracije – pa vseeno črpali evropska sredstva.
Luka Mesec
