Nedavno smo bili vprašani, zakaj se ukvarjamo z LGBT in feminističnimi temami, na škodo delavcev, ki jih tovrstne teme delijo in odbijajo. To je naš odgovor:
Prav. Privzamimo, da delavski razred ni prepreden s takšnimi in drugačnimi manjšinami ter da ni bilo tako že od nekdaj. In da identitetna vprašanja niso prav tako razredna tema, kjer se bodo tudi gej, lezbijka ali trans oseba soočili s težavnejšim odraščanjem in več diskriminacije, če bodo začeli iz slabših razrednih in družbenih pogojev.
Dalje, privzamimo, da polovice delavskega razreda ne predstavljajo ravno ženske ter da plačne razlike za enako opravljeno delo in diskriminacija zaradi dejstva, da sposobnost rojevanja in starševski dopust “ogrožata” produktivnost delavke, niso pomembno delavsko vprašanje.
Odstranimo potem še priseljence, čeprav si želijo tukaj delati, naučiti jezika in plačevati davke. Pa čeprav je v resnici kriv sistem, ki skozi različne delovnopravne režime in višine kompenzacij za enako delo omogoča medsebojno izigravanje skupin ljudi. Navrzimo poleg še študentsko in upokojensko delo, ki ju sicer opravljajo slovenski državljani, ampak velja tam povsem enako.
Nato odstranimo še vse “lenuhe, ki živijo na sociali”, medtem ko smo se “morali ostali znajti”. Pa čeprav imamo rekordno zaposlenost, delavcev manjka vsepovsod, na zavodih za zaposlovanje pa so obtičali tehnološki viški in odpadniki iz propadlih tovarn, ljudje z manjšimi ali večjimi stopnjami invalidnostmi, tisti prestari, da bi bili še konkurenčni, in ljudje s težkimi osebnimi zgodbami.
Smo zdaj odstranili vse, kar je odvečnega, in nam je ostal le še pošteni delavec in njegovi problemi, o katerih se vsi strinjamo, da so resnični problemi?
Ampak del teh delavcev dela v javnem sektorju, kar je povsem neka druga zgodba od zasebnega, kjer je menda huje. Kot da tudi v javnem sektorju ne obstajajo hierarhije in razlike. In kjer imajo tudi vzgojiteljica, negovalec, kuharica ali varnostnik kaj povedati, kaj točno piše na njihovem plačnem listu.
Ampak navsezadnje imajo vsi ti pogodbe o redni zaposlitvi, tako da lahko zamerijo nelojalno konkurenco prekarcev, ti pa prvim relativno boljše delavske pravice. Kot da niso celotni sektorji gospodarstva – od gostinstva do taksi prevozov – podvrženi takemu izkoriščanju, nato pa so tu še dostavljalci hrane, ki naj sploh ne bi več bili delavci, ampak nekakšni poslovni partnerji.
Kar hočemo povedati, je sledeče: pred pol stoletja je povsod po svetu zavladal globalni neoliberalni obrat. Od takrat velja, da ni skupnih problemov in je vsak posameznik odgovoren sam zase, zato kot družba proizvajamo atomizirane posameznike. In rojeni smo v sistem, ki se krepi in ohranja skozi neenakosti, zato bo vedno ustvarjal Druge iz tistih, ki so nižje na lestvici.
Da je v takšnih pogojih uspešnejša desnica, priča zgolj o tem, da so oni trenutno boljši v kazanju s prstom na druge, kot smo mi v grajenju medsebojne solidarnosti. Ampak ne bi bili levičarji, če si ne bi izbrali težje, vendar edine pravilne poti.
Kdorkoli resno misli glede tega, da gradi delavsko gibanje, naj torej računa na to, da bo moral graditi zavezništva in vzpostavljati medsebojno zaupanje. Ne samo z LGBT in feministkami, ampak tudi med domačimi in migrantskimi delavci, med redno in prekarno zaposlenimi, med belo- in modroovratniškimi statusi, med starejšimi in mlajšimi in tako naprej po seznamu.
Zato vas to soboto vse lepo vabimo na parado ponosa. Ker si želimo, da bodo na naslednjem delavskem štrajku plapolale tudi mavrične zastave.
Sobota, 17. junija
Štart povorke ob 18h iz AKC Metelkova mesto, Ljubljana.
Blok Levice se zbere ob 17h pred sedežem stranke na Prešernovi 3.
