V Levici smo od oblikovanja vlade Janeza Janše in od izbruha epidemije koronavirusa ves čas pozorni na poteze, ki jih vleče vlada pod pretvezo reševanja krize. Metode in avtoritarne težnje Janeza Janše namreč niso nikomur neznanka. Namesto, da bi bila prioriteta zdravje prebivalcev in prebivalk Slovenije, Janša zdravstveno krizo izkorišča za kadrovanje, pokoritev neodvisnih institucij, finančne reze in uvajanje represivnih mehanizmov, ki teptajo osnovna načela ustave in vladi dajejo moč nadzora nad lastnimi državljani, ki jih poznajo zgolj policijske države.
Po napadu na pristojnosti državnega zbora, ko si je s prvim interventnim ukrepom vlada vzela pristojnosti spreminjanja proračuna, je sledil tako imenovani prvi protikorona paket, v katerem se je pod pretvezo spopada z epidemijo znašlo več spornih določb, predvsem povezanih s krepitvijo policijske države in vdora v zasebnost. Čeprav je bil najbolj zloglasen 104. člen novele, ki omogoča sledenje državljanom v karanteni preko lokacij mobilnih naprav brez odredbe sodišč in vstope v njihova stanovanja in druge prostore, umaknjen pod plazom kritik strokovne javnosti, pravnikov, informacijskega pooblaščenca ter varuha človekovih pravic, sta v zakonu ostali dve ustavno zelo sporni določbi:
-
103. člen, ki policijska pooblastila podvaja na nedorečen način, policiji brez jasnega nadzora in varovalk omogoča dostop do osebnih (tudi zdravstvenih) podatkov posameznikov ter policiji daje pristojnost drugim organom predlagati določitev hujših urekpov (kazni);
-
9. člen, ki pod pretvezo zajezitve krize določa trajne spremembe v načinu delovanja inšpekcijskih služb pri spopadanju z epidemijo, pri čemer daje čisto vsem inšpekciijskim službam preširoke pristojnosti, s katerimi se nadzira oziroma prepoveduje gibanje oseb ter s tem posega v z ustavo zagotovljene pravice.
Vlada Janeza janše je v imenu obvladovanja epidemije sprejela tudi sporen odlok, s katerim je omejila gibanje prebivalkam in prebivalcem izven občine stalnega ali začasnega prebivališča. Prepoved gibanja zunaj občine stalnega ali začasnega prebivališča je po navedbah stroke nesorazmeren, golo administrativen in nepotreben ukrep, ki ne upošteva dejanskega stanja in potreb pri zajezitvi koronavirusa, pri tem pa še grobo posega v ustavno pravico do svobode gibanja.
V Levici od začetka epidemije opozarjamo, da vlada Janeza Janše s sprejemanjem represivnih ukrepov stopnjuej pritiska in poskuša zdravstveno krizo prikazati kot varnostno, epidemijo kot invazijo, boj proti virusu pa kot vojno. Njegov cilj je jasen, z ad hoc sprejetimi vladnimi odloki in interventnimi posegi trajno poseči v zakonodajo, policiji in vojski pa podeliti čim večji obseg pooblastil ter na ta način vzpostaviti nadzor in kontrolo nad državo in njenimi prebivalci.
Vlada Janeza Janše, kljub opozorilom pravne stroke, informacijskega pooblaščenca in civilne družbe ni želela odstopiti od svojih avtoritarnih in represivnih teženj, zato bomo danes vložili zahtevo za oceno ustavnosti s podpisi več kot tretjine poslank in poslancev državnega zbora. Besedilo zahteve za oceno ustavnosti smo pripravili v Levici in ga uskladili s strankami LMŠ, SD in SAB. Ker lahko zaradi spornih določb nastanejo številne hude škodljive posledice, predlagamo začasno zadržanje spornih določb.
9. člen interventnega zakona, ki določa nove pristojnosti in ukrepe inšpekcij v času epidemije koronavirusa, ni interventne narave in predstavlja prekomeren poseg v ustavne pravice
Čedalje bolj je jasno, da je vrsta ukrepov, ki jih je sprejela vlada, neživljenjskih, nesorazmernih in potencialno ustavno spornih. Med slednje sodijo tudi preširoko zastavljene, nejasne in v 9. členu pomanjkljivo utemeljene zakonske določitve pristojnosti številnih državnih inšpekcij in nabor njihovih pooblastil in ukrepov. Z omenjenim členom se namreč širi pooblastila vsem inšpektoratom (od inšpektorata za notranje zadeve do tržnega inšpektorata), ki bodo lahko trajno posegali v svobodo gibanja prebivalk in prebivalcev Slovenije, ne da bi bile pri tem jasno opredeljene njihove pristojnosti in omejitve. V praksi to pomeni, da:
-
o ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni ne bo več odločal le zdravstveni inšpektorat, ki je edini strokovno kompetenten za to, ampak vsi inšpektorati v Sloveniji;
-
nova pooblastila so dobili vsi inšpektorati, ki jih je ustanovila država, teh je več kot 20 (od Zdravstvenega inšpektorata, Inšpektorata za šolstvo pa vse do Inšpektorata za obrambo in Tržnega inšpektorata)
-
zakon za druge inšpektorate ne določa kdaj in pod kakšnimi pogoji lahko posamezniku na primer omeji gibanje in odredi karanteno, kar je ob dejstvu, da v Sloveniji na različnih področjih deluje več kot 20 različnih inšpekcijskih služb še posebej zaskrbljujoče,
-
ni jasno kateri so “drugi ukrepi”, ki jih bodo inšpektorji lahko izrekali in za kako invazivne ukrepe gre.
Navedeni sporni in neutemeljeni ukrepi iz 9. člena interventnega zakona, s katerimi se povečujejo pristojnosti in pooblastila vseh inšpekcijskih služb, omogoča omejevanje gibanja, posege v zasebnost, dostop do občutljivih osebnih podatkov, pri tem pa ukrepi niso ne nujni in ne začasni, saj gre za ukrepe, ki bodo trajno posegli spremembe Zakona o nalezljivih boleznih..
V Levici ugotavljamo, da omenjeni ukrepi nedopustno posegajo v z ustavo varovane človekove pravice. In ker gre za posege v ustavne pravice, bi morali ukrepi biti natančno zapisani in jasno opredeljeni s podrobnimi pravili, saj bi le na ta način prebivalcem lahko bilo zagotovljeno, da ukrepov ne bo mogoče zlorabiti, oziroma da je nad ukrepi in zoper njihovo zlorabo mogoče izvajati učinkovit pravni nadzor. Sporni 9. člen je tako v nasprotju z 2. členom Ustave, 15. členom Ustave, 155. členom Ustave, posega pa tudi v 42. člen ustave.
S širitvijo policijskih pooblastil v 103. členu je vlada posegla v temeljne ustavne pravice
Policijska pooblastila, ki jih za namen obvladovanja epidemije opredeljuje 103. člen, so že v času obravnave požela nestrinjanje javnosti ter kritiko pravne stroke, informacijske pooblaščenke in varhuha človekovih pravic ter opozicijskih strank. Na njihovo spornost in pretiranost od začetka obravnave opozarjamo tudi v Levici. Pregled določb iz 103. člena kaže na pomanjkljivo in nejasno ureditev policijskih pooblastil, s katerimi se krepi policijska država in omogoča posege v pravico do zasebnosti in pravico do prostega gibanja. Člen je sporen iz večih vidikov:
-
predlagani ukrep ni začasen, ampak bo veljal tudi po koncu trenutne epidemije;
-
policiji podeljena pooblastila so v večjem delu sicer že zajeta v veljavnem Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in jih policija lahko uporablja že danes, a pri ureditvi v interventnem zakonu pri tem ne veljajo vse predvidene varovalke, ki postavljajo omejitev policiji in zagotavljajo nadzor (na primer možnost privedbe brez naloga);
-
določba daje policiji dodatne “posebne ukrepe”, ki pa niso ne opredeljeni in ne utemeljeni, zato ni jasno, na kakšen način bo policija v okviru te določbe sploh delovala in na kakšen način bo posegala v pravice posameznikov;
-
policija bo v okviru tega člena dostopala tudi do posebej občutljivih podatkov o zdravstvenem stanju posameznika in na podlagi le teh bo lahko odrejala dodatne ukrepe (čeprav za to ni usposobljena, niti nima ustreznih strokovnih znanj, kot jih ima na primer zdravstvena inšpekcija);
-
od skupno enajstih opredeljenih policijskih pooblastilih zakon le uporabo petih veže na preprečevanje in obvladovanje epidemije, ostala pooblastila se lahko uporabljajo brez omejitev;
-
določba omogoča nesorazmeren in neutemeljen poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do svobode gibanja, poleg tega pa omogoča povsem arbitrarno delovanje policije brez ustreznih mehanizmov za nadzor nad zakonitostjo njihovega dela.
V Levici ocenjujemo, da 103. člen ne izpolnjuje pogojev za zakonito in ustavno skladno obdelavo občutljivih (zdravstvenih) osebnih podatkov oziroma dostopa policistov do teh podatkov. Ker gre za pooblastila in ukrepe, ki niti niso zajeti v Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ugotavljamo, da zakon tudi ne zagotavlja ustrezne kontrole, nadzora na dostopom do občutljivih podatkov, niti ne omogoča sodnega varstva v primeru kršitev oziroma zlorab. Poleg omenjenega so določbe 103. čelna v nasprotju z načelom legalitete iz 120. člena Ustave. Iz določbe petega odstavka 103. člena namreč izhaja posebno pooblastilo, ki sploh nima podlage v Zakona o nalogah in pooblastilih policije in sicer, da policist organu, ki je določil ukrep, ki ga je oseba prekršila, predlaga sprejem strožjega ukrepa.
Glede na to, da policija ni pristojna za nadzor nad organi, ki jih v zvezi z nalezljivimi boleznimi določa Zakon o nalezljivih boleznih, in tudi ne nad izvrševanjem pravnih aktov, ki jih ti organi izdajajo, ter zlasti, ker nima z zakonom vzpostavljenih nalog in s tem povezanih pristojnosti za presojo ustreznosti ukrepov določenih oziroma odrejenih po Zakonu o nalezljivih boleznih, je ta določba sporna z vidika ustavnega načela pravne države iz 2. člena Ustave, načela delitve oblasti iz 3. člena Ustave in načela legalitete iz 120. člen Ustave.
Določba 103. člena je sporna tudi z vidika retroaktivnosti oziroma uporabe novih policijskih pooblastil v primeru odločb o odreditvi karantene in drugih pravnih aktov, ki so bili izdani pred začetkom veljave zakona. Ker zakon ne vsebuje določbe prehodne ureditve ali končne določbe, ki bi urejala ta konkretna razmerja, niti predlagatelj ni utemeljil na kakšen način se bodo določbe uporabljale pri odločbah in drugih ukrepih in aktih po Zakonu o nalezljivih boleznih, ki so bili izdani oziroma odrejeni pred uveljavitvijo interventnega zakona, je določba 103. člena sporna tudi iz tega vidika.
Prepoved gibanja in zbiranja na javnih površinah in gibanja izven občine prebivališča je nesmiseln in protiustaven ukrep
Vlada Janeza Janše je najprej 20. marca sprejela Odlok o prepovedi gibanja zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19. Z njim je do nadaljnjega prepovedala gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah ter prepovedala dostop na javna mesta in površine v Republiki Sloveniji. Potem ko so nekateri mediji senzacionalistično poročali o domnevnem množičnem romanju prebivalcev iz vse države na slovensko obalo, je vlada Janeza Janše 29. Marca opolnoči prebivalkam in prebivalcem Slovenije prepovedala gibanje izven občine stalnega ali začasnega prebivališča, ob tem pa občinam celo podelila pristojnost, da lahko občine same v okviru svojih pristojnosti določijo še dodatne pogoje in celo dodatne še strožje omejitve gibanja. Z odlokom so določene tudi nekatere izjeme, ki dovoljujejo gibanje na delo, ter dodatne izjeme, kot so dostop do trgovin z živili in kmetijske neposredne prodaje, dostop do drogerij idr. nujnih storitev.
Odlok o prepovedi gibanja prebivalcev in prebivalk Slovenije med občinami vlade Janeza Janše z omejevanjem širitve koronavirusa ni imel nobene zveze, po nekaj dneh pa se je tudi izkazalo, da je bilo medijsko poročanje v zvezi z izletniki netočno in močno prenapihnjeno. Tudi če bi dejansko obstajalo množično obiskovanje turističnih destinacij, to ne bi upravičilo ukrepa omejitve medobčinskega gibanja. Zato v Levici ocenjujemo, da gre za pretiran in neutemeljen ukrep, ki ne more predstavljati niti približno tolikšnega tveganja za širjenje okužbe, kot ga predstavlja vsakodnevna migracija na desettisoče delavk in delavcev, ki se vozijo v proizvodne hale in druga delovna mesta, kjer opravljajo delo, ki ni nujno za funkcioniranje družbe, in si tam še vedno delijo prostore, pogosto brez zaščitne opreme in ustreznih informacij o tem, kako preprečiti širjenje virusa. O tem so enotni številni strokovnjaki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, epidemiologi in drugi strokovnjaki.
Prepoved gibanja med občinami ni bila uvedena le na lažnem povodu, ampak je tudi v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do svobode gibanja. Z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma sicer dopustno začasno omejiti tudi, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni,, vendar le v obsegu, ki ga tako stanje zahteva in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti. Ukrep prepovedi gibanja med občinami je bil utemeljen na prenapihnjenem medijskem poročanju. Uradni podatki o prometu na avtocesti proti obali, to ta poročanja postavili na laž. Da bi bilo gibanje med občinami potrebno omejiti tudi ne izhaja iz nobene uradne statistike o širjenju virusa, niti o število okuženih po posameznih občinah. Ravno zaradi tega razloga ocenjujemo, da je vlada povsem neodgovorno in neutemeljeno z odlokom prepovedala gibanje med občinami in clo podelila občinam dodatne pristojnosti, da lahko arbitrarno sprejmejo še strožje ukrepe, ne da bi pri tem zahtevala utemeljenosti tovrstnega ukrepa ali njegovo navezavo na preprečevanje širjenja nalezljive bolezni.
Prav tako je omenjeni ukrep neprimeren, pravno nedopusten in nesorazmeren, saj brez jasnih ciljev omejuje gibanje prebivalcem vseh 212 občin, ne da bi pri tem upošteval velikosti občin in stopnje okuženosti. Poleg tega je prvi odlok o prepovedi gibanja med občinami celo izdal organ, ki za to ni pristojen. Odloka o prepovedi gibanja namreč ni izdal minister pristojen za zdravje, kot je v času sprejema to veleval Zakon o nalezljivih boleznih, pač pa kar vlada sama, čeprav za to ni imela zakonskega pooblastila ali pristojnosti. To pristojnost si je podelila šele z interventnim zakonom in zato takoj po njegovi uveljavitvi (in pa po odločitvi Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju) sprejela nov odlok, ki pa prepoved gibanja med občinami ohranja.
