SPOROČILO ZA JAVNOST
Novela Zakona o varstvu okolja iz leta 2013 – njen 92. člen, naslovljen »Izvajanje obvezne državne gospodarske javne službe do 31. decembra 2015« – je določila, da veljavna ureditev na področju dimnikarskih storitev, vključno z vsemi sklenjenimi koncesijskimi pogodbami, ki naj bi se iztekle po tem datumu, velja le do konca letošnjega leta. 17. julija 2015 je vlada na straneh e-uprave objavila predlog Zakona o dimnikarskih storitvah, ki naj bi s 1. januarjem 2016 trenutno koncesionarsko ureditev zamenjal z licenčnim sistemom.
Kot je bilo jasno še pred letošnjim julijem, ko je bil predlog zakona s to vsebino še zgolj napovedan, licenčnemu sistemu nasprotuje dimnikarska stroka pa tudi drugi deli zainteresirane javnosti. Še več, do danes je bila v predlogu zakona prepoznana vrsta pravnih, vsebinskih in izvedbenih problemov, pojavili pa so se tudi očitki, da je v mnogih točkah celo protiustaven. Celo če bi predlagane spremembe po sebi uživale zaupanje vseh deležnikov – pa ga ne –, bi predlog zakona tako še vseeno imel celo vrsto drugih težav. Pa vendar po več kot enem letu na svojem položaju in po več kot pol leta negativnih odzivov ministrica za okolje in prostor Irena Majcen, da bi vse – ali katerokoli – težave predloga zakona odpravila.
Predlog zakona je trenutno še v medresorskem usklajevanju in ga vlada v parlamentarno obravnavo torej sploh še ni poslala. To pomeni, da možnosti za njegovo obravnavo po rednem postopku, ki bi bil za predlog zakona s tako radikalno – po korenitosti sprememb veljavne ureditve, ki jih spreminja – in sporno – po stopnji nestrinjanja zainteresirane javnosti – vsebino nujno potreben, ni. Vse bolj nam grozi scenarij, ki ga je napovedala direktorica direktorata na ministrstvu za okolje in prostor, da bo »1. januarja [2016], ko se izteče veljavni koncesijski sistem, zavladal tržni sistem, po katerem bo vsak lahko počel, kar bo želel« (Dnevnik, 16. septembra 2015).
Pristojna ministrica Majcen je v odgovoru na današnje poslansko vprašanje Violete Tomič iz Združene levice resničnost te grožnje potrdila. Na vprašanje, ali vlada v letošnjem letu sploh namerava predlog tega zakona poslati v parlamentarno obravnavo, je odgovorila, da si za to prizadeva, ampak po skrajšanem postopku, saj redni ni več mogoč. Skrajšanega postopka za popolnoma nov zakon, kot je ta, poslovnik državnega zbora sploh ne predvideva. Pa četudi bi ga, bi bil za predlog zakona s tako malo podpore med zainteresirano javnostjo, ki hkrati povsem na novo ureja tako pomembno področje, kot so dimnikarske storitve, vseeno neprimeren.
Še bolj alarmanten in nesprejemljiv pa je bil ministričin odgovor na drugo vprašanje poslanke Tomič. Na vprašanje, ali vlada za primer, da predlog zakona ne bo sprejet, pripravlja ustrezne spremembe Zakona o varstvu okolja, s katerim bi podaljšala veljavnost trenutne ureditve, je ministrica brez obširnejšega pojasnila odgovorila, da ne. Je pa veliko povedala o tem, kako se zainteresirana javnost s predlogom njenega zakona ne strinja, ker so v njej prisotna zgolj skrajna stališča. Pa tudi o tem, kako se možnosti popolne deregulacije področja dimnikarskih storitev po 1. januarju 2016 ne smemo bati, saj so dimnikarji na podeželju zelo kooperativni in odzivni ter da bi bil problem predvsem v mestih.
Področje dimnikarskih storitev ni katerokoli področje. Je področje, ki bistveno zadeva javni interes. Ne gre le namreč le za ogrevanje, gre tudi za varnost in okolje, recimo v smislu zagotavljanja požarne varnosti, učinkovite rabe energije in kakovosti zraka ter preprečevanja zastrupitev z ogljikovim monoksidom in obremenjevanja okolja z emisijami. Država – mi vsi – ne sme tvegati, da bi tako pomembno področje, kot je to dimnikarskih storitev, ostalo brez zakonske regulacije. Pa vendar je ministrica Majcen s trmastim vztrajanjem pri nedomišljenem in neusklajenem predlogu zakona pripravljena storiti prav to.
