Levica je s podpisom sporazuma s strankami vladne koalicije začrtala nekatere pomembne korake na poti v bolj socialno, bolj solidarno in bolj pravično družbo. V sporazumu so zajeti pomembni ukrepi za boj proti prekarnosti, reševanje stanovanjske problematike, pravično obdavčitev kapitala in ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. S temi ukrepi žal še ne bomo dosegli družbe demokratičnega socializma, bodo pa obrnili trend razgradnje socialne države, ki smo mu tudi po zaslugi Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) priča v zadnjih desetletjih. Socialna država ni v nasprotju z interesi gospodarstva, temveč nasprotno. Za veliko večino gospodarstva – vse tiste, ki se morajo preživeti s svojim delom – bodo imeli dogovorjeni ukrepi izrazito pozitivne učinke.
Po razumevanju GZS namreč gospodarstvo sestavljajo le lastniki kapitala in menedžerji. Interes te skupine je doseči čim nižje davke na dobiček in premoženje ter znižati obdavčitev najvišjih osebnih dohodkov. Denar za stara leta imajo varno spravljen v delnicah, zasebnih pokojninskih skladih ali celo davčnih oazah, tako da jih ne skrbi, ali bo Republika Slovenija v prihodnje zagotavljala dostojne pokojnine. Brez težav si lahko privoščijo otroke poslati v zasebne šole, zato jih tudi usoda javnega šolstva ne gane. Ker jim tudi doplačevanje zdravstvenih storitev ne predstavlja težav, si ne belijo glave ob misli na težave javnega zdravstvenega sistema. Razkroj socialne države zanje pomeni več razpoložljivega dohodka, ki ga lahko potrošijo za kupovanje zasebnih zdravstvenih storitev in zasebnega izobraževanja ter vlaganje v zasebne sheme pokojninskega zavarovanja.
Večina gospodarstva žal nima takšne sreče. Za dostojno starost se mora zanesti na delovanje javnega pokojninskega sistema. Ko zboli, je odvisna od javnega zdravstva, zato želi, da je to tudi ustrezno financirano. Šolanja v zasebnih šolah si ne more privoščiti, zato potrebuje kakovostno in brezplačno mrežo javnega šolstva. Skratka, potrebuje delujočo, ustrezno financirano socialno državo.
Davki in prispevki, ki jih država pobira, namreč ne gredo v nič, temveč je od njih odvisno, kakšno raven socialne države si bomo lahko privoščili. Seveda je v ta sistem vgrajeno tudi načelo solidarnosti: najbogatejši prispevajo več, kot sami koristijo, da lahko dostop do storitev socialne države – zdravstvene oskrbe, pokojnin, izobraževanja – omogočijo tudi tistim, ki si jih s svojimi dohodki ne bi mogli privoščiti.
Dopolnilno zavarovanje koristi zgolj zasebnim zavarovalnicam
Razlika med interesom ozke elite lastnikov kapitala in menedžerjev, ki jih zastopa GZS, in interesi velike večine se povsem jasno kaže pri vprašanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Trenutna ureditev koristi le zasebnim zavarovalnicam – članicam GZS. Razlika med zneskom, ki ga te zavarovalnice poberejo zavarovancem, in tistim, ki ga posredujejo zdravstvenemu sistemu, je približno 50 milijonov evrov letno. To je vsota, ki vsako leto ponikne v žepih tistega dela gospodarstva, ki ga zastopa GZS. Veliki večini gospodarstva pa je v interesu, da denar, ki ga plačamo za zdravstveno zavarovanje, tudi v celoti pristane v zdravstvenem sistemu. Zato v Levici zagovarjamo ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in njegovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje.
Na ta način se bomo le približali drugim državam EU. V EU namreč uporabniki sami pokrijejo 21 % vseh stroškov zdravljenja, v Sloveniji pa 29 %. To je eden od razlogov, zakaj bi moralo prostovoljno dopolnilno zavarovanje, ki pokriva 16 % vseh stroškov zdravstva, postati del rednega zavarovanja. Drug razlog je nepravičnost trenutnega sistema dopolnilnega zavarovanja: delavec z minimalno plačo namreč plačuje enako premijo kot menedžer z 20.000 evri mesečne plače.
Zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja gospodarstvo ne bo bolj obremenjeno – prav nasprotno. V zdravstvu bo na ta način letno na voljo dodatnih 50 milijonov evrov, ne da bi morali zavarovanci prispevati en sam cent več. GZS nam očita, da gre pri tem za “nacionalizacijo oz. ukinitev dela zasebnega sektorja”. Vendar žal ne zmore pojasniti, kaj bi bilo v tem primeru z nacionalizacijo narobe.
Najpremožnejši v Sloveniji ne plačujejo poštenega deleža davkov
Ozek sloj gospodarstva, ki ga zastopa GZS, najbolj glasno toži, kako ga država duši z davki. Vendar je največja posebnost Slovenije v primerjavi z drugimi državami EU, da najpremožnejši nosijo izrazito majhen delež davčnega bremena. Slovenija zelo malo davkov pobere prek progresivnih oblik, v okviru katerih bogatejši prispevajo večji delež kot manj premožni (dohodnina, davki na premoženje), nadpovprečno veliko pa pobere prek davka na dodano vrednost, ki ga vsi ne glede na premoženje in dohodke plačujemo v enaki meri (graf 1). Hkrati zaposleni plačajo mnogo več davkov in prispevkov kot delodajalci.
Posledica takšne radodarnosti do najbogatejših je šibka socialna država, ki se kaže v nizkih pokojninah in osiromašenem zdravstvu. Države EU za zdravstvo na primer namenijo v povprečju 2.797 evrov na prebivalca oz. 9,9 % BDP, Slovenija le 2.039 evrov na prebivalca, kar je 8,4 % njenega BDP. Delež pokojnin v BDP je v Sloveniji 9,8 %, kar je precej pod povprečjem EU, ki znaša 12,6 % BDP.
Graf 1: Davki kot odstotek BDP, primerjava Slovenije in povprečja EU-28. Vir: Evropska komisija.
Najbolj izrazito zaostajamo pri obdavčitvi kapitala. Slovenija je po obdavčitvi dobičkov daleč pod povprečjem OECD in evrskega območja. Že tako nizko stopnjo davka na dobiček še dodatno nižajo olajšave, zaradi katerih kar četrtina podjetij v Sloveniji davka na dobiček sploh ne plačuje. Efektivna stopnja davka na dobiček – torej stopnja, ki jo podjetja dejansko plačujejo – je med najnižjimi v OECD. Podjetja v ZDA v povprečju plačujejo skoraj dvakrat višjo efektivno stopnjo davka na dobiček kot podjetja v Sloveniji.
Socialni prispevki niso previsoki, so pa nepravično porazdeljeni med delodajalce in delavce
Kot pri davkih tudi pri socialnih prispevkih težava ni v višini obremenitve. Slovenija je po socialnih prispevkih – to so predvsem prispevki v pokojninsko blagajno in zdravstveni sistem – kot deležu BDP le malenkost nad povprečjem evrskega območja (14,1 % proti 14,5 %), s tem pa zaostaja recimo za Češko in Slovaško ter Nemčijo, Francijo in Avstrijo. Konec koncev za to, da ugotovimo, da socialni prispevki v Sloveniji niso nesorazmerno visoki, ne potrebujemo statistik, saj bi nam morala zadostovati zdrava pamet. Če bi držale navedbe GZS, da je Slovenija nekakšna rekorderka v financiranju zdravstvenega in pokojninskega sistema, bi morali naši upokojenci živeti v neslutenem luksuzu, zdravstveni sistem pa ne bi bil tako osiromašen, kot je.
Kako je lahko torej statistika, ki jo navaja GZS, tako očitno skregana z realnostjo? Do odgovora pridemo hitro, če pogledamo še kakšno drugo državo. Danska, ki ima bistveno bolj razvito socialno državo kot Slovenija, po podatkih OECD, na katere se sklicuje GZS, v socialne blagajne ne prispeva praktično nič – zgolj 0,05 %, medtem ko je povprečje OECD 9,3 %. To ne pomeni, da Danska ne pozna javnega financiranja pokojnin in zdravstva, temveč da jih financira neposredno iz proračuna. Zgolj to dejstvo ustvari vtis nizkih socialnih prispevkov, čeprav so izdatki Danske za javno zdravstvo in pokojnine bistveno višji kot v Sloveniji. Zgolj zaradi takšnih anomalij nastane lažen vtis o nadpovprečnih socialnih izdatkih v Sloveniji. Statistika, ki jo navaja GZS, je zavajajoča in povsem brez pomena.
Če hočemo dobiti bolj realno sliko obremenitve plač, moramo upoštevati tako socialne prispevke kot dohodnino. Danska, ki socialnih prispevkov praktično ne pozna, ima po drugi strani izjemno visoko obremenitev plač z dohodnino – na ta način zbere 25,4 % BPD za razliko od 5,1 % BDP, ki jih zbere Slovenija. Če pogledamo celovito sliko, vidimo, da so plače v Sloveniji dejansko podpovprečno obremenjene z davki in prispevki (graf 2).
Graf 2: Dohodnina in prispevki v socialne blagajne (skupaj delavcev in delodajalcev) kot delež BDP, primerjava Slovenije s povprečjem evrskega območja. Vir podatkov: Evropska komisija.
Slovenija ne izstopa po previsokih prispevkih v socialne blagajne, temveč predvsem po tem, da nesorazmerno veliko prispevkov plačajo delavci, delodajalci pa nesorazmerno malo (graf 3).
Graf 3: Prispevki v socialne blagajne kot delež BDP, primerjava Slovenije s povprečjem evrskega območja. Vir podatkov: Evropska komisija.
To velja tako ob primerjavi z drugimi državami evrskega območja (graf 3) kot ob primerjavi z drugimi državami OECD. Slovenija je ena redkih držav OECD, kjer je prispevna stopnja za zaposlene (22,1 %) precej višja od prispevne stopnje za delodajalce (16,1 %). Stopnja za delodajalce je občutno pod povprečjem OECD. Posebej veliko nesorazmerje je v Sloveniji pri prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ): stopnja za delodajalce je zgolj 8,85 %, za zaposlene pa kar 15,50 %.
Preteklo “razbremenjevanje” delodajalcev je ključni razlog revščine upokojencev
Do velikega razkoraka med prispevki delodajalcev in delavcev je v Sloveniji prišlo leta 1996, ko se je prispevek delodajalcev za PIZ zmanjšal za 6,65 odstotne točke. Takrat so delodajalci govorili, da bodo podjetja prihranke porabila za odpiranje delovnih mest, vendar se to ni zgodilo. Kot korektiv za znižanje stopnje je bil sicer uveden davek na izplačane plače, s katerim je bil povečini nadomeščen izpad prispevkov. Toda ta davek so od leta 2006 dalje postopoma ukinjali, leta 2009 pa so ga dokončno odpravili.
Račun za to radodarnost države do lastnikov kapitala in menedžerjev danes plačujejo upokojenci. Kar 139.515 upokojencev prejema starostne pokojnine pod 600 evri, kar je manj, kot znaša prag tveganja revščine. V revščini živi še mnogo več upokojencev. Če upoštevamo tudi prejemnike invalidskih, družinskih in vdovskih pokojnin, potem manj kot 600 evrov prejema 240.654 oseb. V Levici smo prepričani, da si vsakdo, ki je celo življenje trdo delal in plačeval prispevke za pokojninsko zavarovanje, ob upokojitvi zasluži pokojnino, ki bo zadostovala za dostojno preživetje.
Da skoraj četrt milijona upokojencev živi pod pragom tveganja revščine, je neposredna posledica nižanja prispevkov PIZ za delodajalce in varčevalnih ukrepov, ki so vključevali zamrznitev usklajevanja pokojnin, zaradi katere so upokojenci od leta 2010 do leta 2017 izgubili 319 milijonov evrov. Medtem ko je leta 2008 povprečna starostna pokojnina znašala 67 % povprečne neto plače, je leta 2018 znašala le še 58 %. Delež pokojnin v BDP se je z 11 % leta 2010 znižal na 9,8 %, kolikor znaša danes. To je pod povprečjem EU (12,6 % BDP) in znatno pod deležem, ki ga za pokojnine namenijo v sosednji Avstriji (14,5 % BDP).
Čeprav GZS trdi, da nižanje davkov in prispevkov nekako čudežno izboljšuje raven socialne države, se je v tem primeru zgodilo prav nasprotno. Nižanje prispevkov delodajalcev v pokojninsko blagajno je dalo povsem pričakovane rezultate: bogate delodajalce na eni in revne upokojence na drugi strani.
Ukrep štirih 0,8-odstotnih letnih povečanj prispevka delodajalcev za PIZ, ki je predviden v koalicijskem sporazumu, bo ustavil trend padanja pokojnin in vsaj deloma zmanjšal nesorazmerja v plačevanju prispevkov med delavci in delodajalci.
Sporazum med Levico in strankami vladne koalicije je prvi korak k obnovi socialne države
Ko GZS predlaga nižanje davkov in prispevkov, ob tem seveda ne omeni, da to nujno pomeni tudi mnogo nižjo raven socialne države in privatizacijo njenih funkcij. Močna socialna država pomeni, da so do njenih storitev upravičeni vsi pod enakimi pogoji – ne glede na to, ali so se rodili revni ali bogati. Tak sistem ne more delovati, če ne vključuje velike mere solidarnosti: najbogatejši morajo prispevati več, da omogočijo dostojne pokojnine, zdravstveno oskrbo, izobraževanje tudi najmanj premožnim. Napad GZS na doseženi dogovor med Levico in strankami vladne koalicije ni nič drugega kot napad na načela socialne države in družbene solidarnosti.
Z ukrepi, dogovorjenimi v sporazumu, bomo storili prve korake, da se Slovenija odmakne od pogubnega modela gospodarske rasti, ki temelji zgolj na nižanju davkov za najbogatejše in izkoriščanju delavcev, in stopi na pot, ki vodi v bolj socialno, bolj solidarno in bolj pravično družbo.
