Na današnji dan leta 2016 je bila umorjena britanska laburistična poslanka Jo Cox.
Poslanko, ki je bila ena vidnejših zagovornic pravic beguncev v britanskem parlamentu, je večkratno ustrelil in zabodel pripadnik skrajne desnice. Umor se je zgodil sredi referendumske kampanje o brexitu, ki je bila polna sovražnih in paranoidnih sporočil o navalu nevarnih beguncev ter diskreditacij laburistov pod Corbynovim vodstvom.
Vse to so razmere, s katerimi se soočamo tudi pri nas. Vlado sestavljajo stranke, ki na volitvah na jumbo reklamne panoje niso hotele dati svojega (protisocialnega in neoliberalnega) programa, ampak so raje objavljale fotografije begunskih kolon in očitno lažne zneske, koliko naj bi nas te stale.
Danes te iste stranke fantazirajo o skorajšnjih državljanskih vojnah ter sistematično širijo propagando o notranjih sovražnikih, na seznamu katerih se je znašla tudi Levica, naši funkcionarji in poslanci ter naši navadni člani in podporniki vse tja do mladoletnikov.
Primer Jo Cox dokazuje, da za tragedijo ni potrebna dobro organizirana skrajnodesničarska organizacija, ki bi bila zmožna ulice Evrope vrniti nazaj v trideseta leta 20. stoletja.
Zadostuje en posameznik, ki se odloči vzeti stvari v svoje roke: Charlottesville, Utøya, Christchurch, Halle …
In ko se to zgodi, bo prepozno, da bi potegnili zavore tisti, ki nas vlečejo v takšno žalostno stanje.
