Nihče ne ugovarja temu, da se prišleki učijo slovenščine. Ne vidimo pa smisla v tem, da postavljamo obvezujoče pogoje, *preden* rešimo praktične probleme na terenu in vzpostavimo dejansko delujočo izobraževalno politiko. Takšen vrstni red bi lahko namreč pripeljal tudi do deportacij in razdeljevanja družin. Če gremo po vrsti:
- Slovenija v tem trenutku nima zadostnih kapacitet. Če želimo postavljati kakršnekoli pogoje za dovoljenje za bivanje, moramo najprej vzpostaviti storitev, ki bo sploh zmožna zagotoviti kvalitetne jezikovne tečaje na tisoče osebam letno, ki bi jih potrebovali.
- Tudi tisti programi, ki potekajo, niso nujno dostopni. Programi in izpiti morajo biti dosegljivi, torej decentralizirani po državi in fleksibilni v smislu terminov, da lahko uspešno polovijo ciljne skupine. Govorimo o delavcih s težaškimi delovnimi urniki, družinah brez prevoznih sredstev, ljudeh, ki si ne morejo kar tako privoščiti skočiti do Ljubljane, itd.
- Programi se morajo začeti nemudoma ob priselitvi, ne pa da interesenti čakajo nanje mesece ali celo leta po priselitvi. V tem času so se namreč prisiljeni zanesti na lastne, bolj izolirane socialne mreže. Učinek jezikovnih in drugih integracijskih programov ali sploh interes zanje je v taki situaciji bistveno slabši.
- Država v resnici nima dobrega pregleda, kako zares potekajo ti tečaji. Anekdotalno to poteka recimo tako, da so skupaj vrženi recimo priseljenci iz Albanije, Ukrajine in iz Sirije, pouk pa poteka v angleščini, za katero je vprašljivo, kako dobro jo kdo razume. Smiselni bi bili bolj targetirani projekti, ki polovijo neko točno določeno priseljensko skupnost v nekem kraju.
- Obstajajo pa tudi projekti, ki predstavljajo primere pozitivnih praks. Nuditi bi jim morali kontinuirano institucionalno podporo in financiranje – ne pa neka nevladna organizacija ali iniciativa recimo tri leta prizadevno razvija projekt, potem pa se ta izteče, izkušnje izgubijo in potem spet na novo.
- In navsezadnje, takšen pristop pošilja več popolnoma napačnih signalov. Delavci, ki garajo na naših gradbiščih, cestah in kuhinjah, ne rabijo znati slovenščine, njihovih družin pa nočemo in jim postavljamo pogoje. In postavljamo jih na način, kot da moramo priseljence moramo zakonsko prisiliti, da gredo na izpit, na katerega nočejo – namesto da se pogovarjamo o tem, kako zagotoviti dostopnost tečajev, do katerih prišleki ne morejo.
Skratka, v Levici si bomo prizadevali, da Slovenija najprej vzpostavi delujočo integracijsko politiko – potem pa se pogovarjajmo o obvezah.
Zagotovo pa si teh obvez ne predstavljamo tako, kot si jih je SDS v starem zakonu: torej da bi bilo potrebno tečaje plačati, zahtevana raven znanja pa bi bila takšna, da bi se potem metalo ljudi iz države zaradi neznanja višjih ravni jezika.
