V Združeni levici 23 let po nezakonitem izbrisu stalnih prebivalcev in po 23 letih upiranja slovenskih oblasti, da bi celovito uredile njihov položaj, ugotavljamo, da problem izbrisanih prebivalcev ni dokončno rešen.
Pred 23 leti je takratna Demosova večina kljub vloženim amandmajem opozicije »pozabila« urediti položaj tistih stalnih prebivalcev Republike Slovenije, ki niso pridobili njenega državljanstva. Nova vlada, ki jo je sestavila prav ta opozicija (s starimi »državotvornimi« ministri), je bila obveščena, da se lahko veljavna zakonodaja uporabi tako, da pravice poznejših izbrisanih prebivalcev ne bi bile prizadete. Kljub temu pa je sprejela odločitev, ki je povzeta v dokumentu MNZ-ja Odprta vprašanja o izvajanju Zakona o tujcih: »Pridobljene pravice je treba odmisliti!«. To, do skrajnosti pripeljano kršitev ustave in mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah, je nadgradil državni sekretar Slavko Debeljak v depeši upravnim enotam 27. 2. 1992: »Njihovi dokumenti, čeprav izdani v Sloveniji, ne veljajo več.« Posledice: »Te osebe je treba pripeljati do meje in brez kakršne koli odločbe napotiti čez mejo!«
Posledica je bila množična kršitev človekovih pravic skoraj 26.000 ljudem. Žalostno dejstvo pa je, da vsi izbrisani prebivalci še vedno ne morejo pridobiti dovoljenja za prebivanje. Prav tako ne morejo vsi pridobiti odškodnin, poleg tega pa so odškodnine za materialno škodo nižje, kot izhaja iz odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice.
V Združeni levici si bomo prizadevali za dokončno popravo krivic, ne zato, ker nam tako nalagajo sodne odločbe, ampak zato, ker sledimo načelu človečnosti!
Miti o slabih izbrisanih in velikodušni Sloveniji
V zvezi z izbrisom se stalno ponavlja zavajajoča trditev, da so imeli vsi poznejši izbrisani prebivalci možnost pridobiti državljanstvo RS in da naj bi bila slovenska ureditev celo velikodušna. V zvezi s tem poudarjamo dvoje:
Prvič, pridobitev državljanstva je bila urejena skladno z mednarodnimi normami. Bila je ustreznejša kot v baltskih državah, a strožja od čistega teritorialnega načela, ki ga je uporabila npr. Ruska federacija. Državljanstva niso pridobili vsi, ki so to želeli. Leta 1999 je US razveljavilo tretji odstavek 40. člena zakona o državljanstvu, ker je v nasprotju z ustavo številni prosilcem – predvsem pripadnikom JLA – protiustavno onemogočal pridobitev državljanstva. Republika Slovenija državljanstva torej ni nikomur podarila.
Drugič, izbris ni stvar državljanstva, ampak pravice do stalnega prebivanja. Slovenija je bila edina država med naslednicami ZSSR, SFRJ in ČSFR, ki je državljanom nekdanje države, ki niso pridobili državljanstva nove države, odvzela pravico do stalnega prebivanja in nanjo vezane civilne in socialne pravice. S tem je po ugotovitvi US iz leta 1999 kršila ustavni načeli zakonitost – ker bi morali poznejši izbrisani prebivalci ohraniti pravico do stalnega prebivanja – in enakosti (ker bi se moralo to zgoditi samodejno, brez dodatnih postopkov, tako kot je veljalo za tujce iz tretjih držav). Kršila je tudi mednarodnopravno normo, zapisano v 20. členu Evropske konvencije o državljanstvu iz leta 1997, ki pravi, da morajo državljani nekdanje države, ki niso pridobili državljanstva nove države, so pa imeli običajno (habitual) prebivališče na njenem ozemlju, ohraniti pravico do prebivanja in enake socialne ter ekonomske pravice kot državljani.
Po 23 letih je čas, jasno povemo, da slovenska ureditev državljanstva ni bila velikodušna, ampak normalna, ravnanje s stalnimi prebivalci, ki niso pridobili slovenskega državljanstva, pa je bilo slabše kot v kateri koli drugi primerljivi državi. V Estoniji in Latviji je bila rusko govorečemu prebivalstvu nelegitimno onemogočena pridobitev državljanstva, nihče pa mu ni odvzel pravice so stalnega prebivanja, kar se je februarja 1992 zgodilo v Sloveniji.
Nerešene težave
V Združeni levici se pridružujemo opozorilom civilne družbe. Ugotavljamo, da kljub sprejemu in noveli Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji vsi izbrisani prebivalci še vedno ne morejo pridobiti dovoljenja za stalno prebivanje. Prav tako ugotavljamo, da Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, ne omogoča, da bi odškodnino pridobili vsi izbrisani prebivalci. Prav tako je neustrezna višina odškodnine za materialno škodo. Zakonodaja bo predmet ponovne presoje US in ESČP, vendar ob tej priložnosti pozivamo vlado, naj ne čaka na odločitve sodišč, ampak pomanjkljivosti odpravi sama skupaj z državnim zborom.
Krivic ne popravljamo, da bi ugodili sodnim odločbam, ampak zato, ker sledimo načelu človečnosti!
Foto: Mirovni inštitut
