Predlog vseh sedmih sindikalnih central, da se iz minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno in nedeljsko delo ter delo ob praznikih, v Združeni levici podpiramo, saj gre za korak v pravo smer. A ta korak ni dovolj odločen – iz minimalne plače je treba izvzeti vse dodatke, saj ti pripadajo zaposlenim zaradi oteževalnih okoliščin pri delu.
Delavke in delavci, ki prejemajo minimalno plačo in ki bi jim morali dodatki pripadati (npr. ker opravljajo nočno delo), teh dodatkov ne dobijo izplačanih, saj prejemniki minimalne plače vsi prejmejo enak znesek, ne glede na to, kje, kdaj in v kakšnih pogojih delajo.
Na ta način je kapitalistom omogočeno, da delavce plačujejo manj in v lastne žepe pretočijo še več profita. Takšna praksa je očitno nepravična, a žal legalna, saj jo omogoča zdajšnja zakonodaja. Kapital tako lahko še bolj izkorišča delavstvo in išče ovinke mimo zgodovinsko priborjenih pravic, kar minimalna plača nedvoumno je.
Čeprav je predlog sindikalnih central skromen, saj iz minimalne plače izključuje le dodatke za nočno delo, delo ob nedeljah in delo ob praznikih, ki ne zajemajo velikega števila zaposlenih, so odzivi s strani kapitalističnega razreda in vlade skoraj katastrofični. Obrtno-podjetniška in Trgovinska zbornica svarita, da bi izvzetje dodatkov “še dodatno obremenilo delodajalce” in grozita, da bodo delovna mesta preseljena v tretji svet. Pri tem se jima je pridružil minister iz SMC Boris Koprivnikar in jima pritrdil v skrbi glede “konkurenčnosti in previsokih stroškov dela”. Že dlje časa se nad “previsoko rast minimalne plače” pritožujejo v mednarodnih organizacijah, kot je OECD. Najbolj jasen je bil finančni minister Dušan Mramor, ki je dejal, da se minimalna plača ne sme zvišati niti za en evro.
Vprašanje minimalne plače zelo nazorno pokaže razredna nasprotja: že najmanjši poskus sproži takojšen strah in nasprotovanje s strani domačih institucij kapitala, njihovih političnih zastopnikov in organizacij mednarodnega kapitala. Na drugi strani je boj za minimalno plačo pomemben vidik izgradnje delavske solidarnosti in povezanosti v skupnem boju.
Pomembno je, da se ta boj ne zaustavi znotraj ozkih horizontov. Izločitev vseh dodatkov s katero bi dobili pravično minimalno plača, mora biti le uvod v prizadevanje za višjo minimalno plačo in več delavskih pravic, ki bodo omogočili boljše življenje večini ljudi. Ta boj mora vključevati tiste, ki se za klasično minimalno niti ne morejo boriti – vse večje število prekarnih delavcev in delavk, predvsem mladih, ki so prisiljeni v honorarne, podjemne in druge oblike zaposlitve. Ključno pa je, da se skupno prizadevanje delovnih ljudi usmeri v preseganje kapitalizma, v boj za drugačno prihodnost. Le družba po meri ljudi lahko vsem zagotovi dostojno plačilo za dostojno delo.
V Ljubljani, 14.05.2015
