Poslovil se je Tonči Kuzmanić, profesor, teoretik, aktivist in borec za človekove pravice. V začetku devetdesetih je soustanovil Mirovni inštitut, preko katerega je vodil projekte, kot sta Skupina za spremljanje nestrpnosti in Delavsko-punkerska univerza. Slednja je (v svojih kasnejših letih) vodila k ustanovitvi Iniciative za demokratični socializem, ene izmed predhodnic Levice.
»Realno […] je tako oblikovano, da lahko funkcionira le s pogojem, da “je tukaj” že od vekomaj, od “pamtiveka”, da je nekaj pred- in zunajzgodovinskega. Pri vernikih tega realnega gre namreč zgolj in predvsem za to, da je treba biti po vsej sili realen, vse drugo pa bo že tako in tako prišlo samo od sebe. Kajti tisti, ki so realni, so zmeraj že vnaprej na “pravi strani” (realno je per definitionem “naša stvar”), tisti, ki niso realni, pa so v končni instanci vedno že apriorno obsojeni na propad. Realnost je na strani silnih in nasilnih, kajti sila je tisto “zadnje realno”, kar (jim) zagotavlja varnost. Velja tudi nasprotno: silni in nasilni so edina realnost danega nam sveta. Nerealni pa so, to je menda ja razumljivo, že vnaprej izgubljeni. Neki velik učitelj realnega mišljenja je nekoč dejal: gre za to, da ne smemo gledati ne levo ne desno. Če se hočemo pravilno odločiti, je treba gledati predvsem naravnost – to pa pomeni kajpak predvsem naprej. Naprej lahko gremo samo na en način: bodisi z lastno silo, izposojeno (najeto) silo ali pa v skupnost z (na)silnimi.«
: Tonči Kuzmanić – Nato: spor fakultet in varnosti, 2002