V Levici izrekamo sožalje svojcem in tovarišem ob smrti madžarskega marksističnega filozofa in komunista, Gáspárja Miklósa Tamása, ki je preminil to nedeljo.
V nasprotju s številnimi intelektualci in politiki na levici, pri katerih se mladostni revolucionarni zanos sčasoma izčrpa, v zrelem obdobju pa ga v najboljšem primeru nadomesti skromni pragmatizem, v najslabšem pa zagrenjeni konservativizem, je Tamás celo življenje trmasto plaval proti toku. V osemdesetih letih se je na Madžarskem uveljavil kot disident in domoljub, oster kritik realsocializma ter borec za liberalizacijo države.
V devetdesetih letih pa se je vpričo omejenosti meščanske parlamentarne demokracije ter socialne bede, ki jo je v postsovjetskih deželah za seboj pustila tranzicija, prelevil v marksista, komunista in enega najglasnejših kritikov kapitalistične restavracije. Zase je zato v šali pravil, da je bil celo življenje izdajalec. S tem je opravil diametralno nasprotno pot od trenutnega predsednika Madžarske in pogoste tarče njegovih kritik, Viktorja Orbána, ki je bil nekoč prav tako del liberalne opozicije, nato pa se je prelevil v enega najbolj reakcionarnih političnih voditeljev v Evropi.
Tamás je avtor številnih lucidnih analiz restavracije kapitalizma v vzhodni Evropi ter praks sodobnega sistemskega državnega rasizma, ki jih je zajel z izvirnim konceptom postfašizma. Njegovo kritično udejstvovanje pečata ni pustilo le v Orbanovi Madžarski, temveč tudi v Sloveniji. V slovenščino je bila prevedena zbirka njegovih esejev, ki je pri založbi Sophia leta 2017 izšla pod naslovom Komunizem po letu 1989. Tudi njegov politični angažma ni bil omejen na Madžarsko: ne bomo pozabili, da se je leta 2018 v Ljubljani z nami udeležil shoda proti sovraštvu.
Tamás je za sabo pustil razkošen teoretski opus, ki ne bo prenehal navduševati njegovih zagrizenih bralcev. Tudi njegova politična trma bo ostala nalezljiva po njegovi smrti.
Več:
